Končujete svoje stavke s »saj veš«, »a ne …«, »in … ja«? Ponavljate »pač«, kadar ne veste, kaj reči? Se vam dogaja, da ne znate povedati, kar mislite, zato pustite sogovornika, da pove namesto vas, na koncu pa zgolj prikimate in rečete: »To, ja!« Kljub temu verjetno tudi vas zgornji opis spominja na jamskega človeka, ki se je pogovarjal s kombiniranjem kretenj, govorice telesa in posameznih neartikuliranih glasov. Se vračamo v prazgodovino?
Posledice pomanjkanja besednega zaklada so resne. Posameznik, ki zna uporabljati veliko število besed v različnih okoliščinah in se znotraj svojega besednega zaklada dobro znajde, zna predvsem jasno posredovati svoje misli, točno ve, kaj je želel povedati, in je s povedanim zadovoljen. Zato je uspešnejši na razgovoru za službo, lažje odgovarja na izpitna vprašanja in opravlja študijske obveznosti z boljšimi ocenami. Zna tudi postavljati vprašanja in natančno izvedeti, kar ga zanima. Tako se mu manjkrat zgodi krivica. Kdor je z besedami okornejši, posledice svojega neuspeha pogosto pripiše svojemu sogovorniku, zvezam, smoli in podobno.
Vsaka težava ima tudi rešitve.
Precej me pogreje, ko ljudje rečejo: »Tak sem in ne bom se spremenil.« Prvič, vsi se spreminjamo; drugič, zakaj se ne bi spremenil, če je to koristno zate? Spreminjanje komunikacijske spretnosti je nujno za napredovanje na vseh področjih življenja.