V glavi mi odzvanja komad Letečih potepuhov, ko ob zeleni luči stojim v semaforiziranem križišču. Opazujem nasproti vozeče voznike, ki drug za drugim prevozijo rdečo luč. Kazenske točke, denarna kazen … nesreča? V tem primeru (hvala bogu) nič od naštetega.
Pravijo, da so pravila zato, da jih kršimo. Slovenski vozniki ta rek dosledno upoštevamo tudi na cesti. Take so vsaj moje izkušnje, ko dnevno dve uri preživim na tej poti »boja za preživetje«. Ne samo rdeča luč, ampak tudi prehitevanje križem kražem, neprilagojena hitrost; uporaba prostoročnega telefoniranja pa tako in tako ni več in. Nekateri med vožnjo poskrbijo še za zajtrk, make up in prebiranje jutranjih novic. Se vam zdi znano?
Je cesta res prostor za dokazovanje moči in pomembnosti? Res mislimo, da se nam ne more nič zgoditi? Roko na srce, vsak je kdaj že prevozil rumeno, morda nehote tudi rdečo luč. Ampak da kot ovce sledimo koloni v »ta rdečo« ... 5 kazenskih in 300 evrov kazni ni nič v primerjavi z življenji in usodami ljudi, s katerimi se ob takih dejanjih brezbrižno igramo.
Bodimo pomembni tako, da mimo šolskega igrišča peljemo s hitrostjo 30 km na uro. Tako bodo vsi videli, kdo smo (in kakšen avto vozimo). Ob prihodu domov objemimo najdražje in tako pokažimo svojo moč (ljubezni). Prosim vas, ne bodite ovce … Pazite … veste, tudi jaz sem nekomu mama.
Avtor: Mojca Avbelj Korošec
