Vsakodnevna jutranja rutina … vstajanje, zajtrk, stalna borba s časom, ali nam bo z malčki pravočasno uspelo odpraviti se proti vrtcu … in končno odhod v službo. Kot večina radio poslušam zgolj v avtu in … po pregledu dogodkov preteklega dne in kakšni uvodni šali radijske ekipe … nova nagradna igra. Če uganeš lokacijo, ko te pokliče glavna faca Denis, dobiš tank goriva popolnoma zastonj oz. za nasmeh, kot veleva slogan igre. Vsi ostali, ki nismo poklicani, pa lahko preizkusimo srečo z obiskom skrivnostno izbranega bencinskega servisa, ki nagrajuje, in upamo, da bomo med srečneži, ki bodo v urici napolnili rezervoar svojega jeklenega poskočneža.
»No pa dajmo,« sedem za volan in »odhitim« proti razkritemu kraju zločina, seveda upoštevajoč omejitve in cestnoprometne predpise, ki je bil oddaljen slabe 3 minute. V glavi nenehno optimistično razmišljam, da me bodo že čakali z odprtimi rokami, morda celo z rdečo preprogo, osvežilno pijačo in kakšnim rogljičkom, in seveda čutim adrenalin … Morda bom pa res kaj »zadel«? In? Japajade. Realno stanje je podobno mravljišču, le da se mravljice gibajo po nekih »nagonskih« pravilih, medtem ko smo v tem kaosu deležni nenehnega žuganja s pestmi, oglušujočega hupanja, tolmačenja s pljuvanjem, pošiljanja tja nekam v tri ***, najbolj zagrizeni pa tudi izstopijo iz avtomobila, trkajo po pločevini in oknu svojega sotekmovalca spredaj, tisti zadaj namreč nismo več konkurenčni, in mu na primitivno vzvišen način razlagajo, s kakšnim manevrom bi lahko bila oba že pri »točilnem pultu«, če bi le znal voziti, tako kot je treba. V kolono, ki je vsaj približno v smeri bencinskega servisa, se vključujejo z vseh možnih strani. Eden od pogumnežev pride kar vzvratno z nasprotnega prometnega pasu, da bi avto v pravo smer obrnil kar na črpalki. Čakajo tako upokojenci, ki situacijo spremljajo nekoliko počasneje, vozniki začetniki, ki jih prepoznamo po potnih sragah na čelu in zarošenih šipah prižgani klimi navkljub, dostavljavci kar s službenimi vozili, ker so bili slučajno blizu, pešci s kanticami, ki bi želeli napolniti svoje kosilnice, ter mamice ali očki z dvema malčkoma v otroških stolčkih, ki bosta zagotovo izpopolnila svoj besedni zaklad. Vsi skupaj pa optimistično pogledujemo na uro in preračunavamo, da nam bo uspelo, če bodo odslej vsakih šest sekund in pol natočili en rezervoar. Dejstvo pa je, da že 15 minut stojimo na mestu.
Milni mehurček upanja na koncu razblini fantič v odsevnem brezrokavniku, ki z nekim občutkom nadnaravne moči prijateljem v modrem pokaže, kateri jekleni konjiček se bo zadnji odžejal na račun nagradne igre. Vse ostale potem policisti popriganjajo v želji, da bi se prometni zamašek končno odmašil. Kaj pa sedaj? Nekoliko ponižno pogledam policista in mu povem, da imam zares prazen tank in da bi res nujno moral natočiti gorivo, tudi če moram zanj plačati. In z njegovega pogleda razberem spet izraz: »Japajade,« in se odpeljem nekaj metrov naprej h konkurenci.
Zanimiva izkušnja. Čeprav goriva zastonj nisem dobil, sem se vsekakor nasmejal reakcijam posameznikov. Zagotovo pa bi komu, ki je prav tako izvisel, omenjeno gorivo olajšalo družinski proračun in ne zgolj polepšalo dan, ampak teden oz. mesec.
