Nekoč je v bližnji deželi, za sedmimi nakupovalnimi centri in za devetimi avtocestnimi priključki, v majhni in skromni hišici ob potočku živel kmet, ki je imel kozo, konja, kokoš in psa. Koza mu je dajala mleko in nadomeščala vrtno kosilnico, konj je nadomeščal avto in traktor, kokoš mu je in vsako jutro znesla jajce za zajtrk, pes pa mu je nadomeščal hišni zvonec in mu v gobčku nosil sveže fejstbukove novice.
Živeli so srečno, poleti in pozimi, ob sončnem in deževnem vremenu.
Nekega dne je kralj, osel po izobrazbi, objavil novico, da bodo na kmetovem pašniku zgradili ogromno stekleno stolpnico. Vanjo se bo naselilo veliko ljudi. V stolpnici bodo tudi parkirišča in trgovine ter brezplačna internetna povezava.
Koze bodo vrtnarile in skrbele za rože, konji bodo parkirani v kleti, kokoši bodo prodajale v trgovinah, pes bo varnostnik in skrbnik internetnega omrežja, kmet pa bo le užival v klimatiziranem stanovanju z razgledom na urejeno okolico. Okrog steklene stolpnice bo namesto trave položena zelena preproga iz plastičnih vlaken, namesto potočka bo ob stolpnici velik plavalni bazen, v zgornjem nadstropju pa fitnes, ki bo za kmeta nadomestilo za delo na travnikih in v hlevu.
Vsi so bili navdušeni.
Ko je bila stolpnica zgrajena, so konji nekaj časa uživali v brezdelju v podzemni garaži, koze so bile navdušene nad svežimi rastlinami, kokoši so se šopirile pred prodajnimi policami, pes je smrčal pred vhodnimi vrati, kmet pa si je privoščil počitek in užival v brskanju po fejstbuku.
Toda kmalu so se konji naveličali postajanja v garažah in so postali nervozni, koze so pospravile vse rastlinje okrog stolpnice in si, namesto da bi dajale mleko, raje lakirale parklje in urejale rogove, kokoši so bile preveč zaposlene s šopirjenjem v trgovinah, tako da niso imele več časa nesti jajc, pes se je dolgočasil, kmet pa je začel razmišljati, kaj bi lahko še počel.
Zato je s kreditom kupil travnik ob potočku, si zgradil majhno, skromno hišico in se ob koncih tedna tja preselil s kozo, konjem, kokošjo in s psom. Tu so bili vsi srečni. Koza je objedala grmovje in travo, konj se veselil, da se bo spet pasel in nosil gospodarja, kokoš je od veselja nesla jajca, pes pa je cvilil od sreče, ko je lahko spet čuval pravo posestvo. Kmet ni več potreboval fitnesa in namesto preproge iz plastičnih vlaken je gledal pravi rožnati travnik. Namesto namakanja v bazenu si je lahko privoščil kopanje v bistrem potoku.
Poln energije se je vpisal na Visoko šolo za trajnostni razvoj, odločen, da bo svet okrog sebe spet naredil živ in zelen. Še pes bi se vpisal, pa mora najprej dokončati srednjo šolo.
In tako so koza, konj, kokoš, pes in kmet čez teden delali, da so odplačevali kredit, toda do konca svojih dni so bili vsaj ob koncih tedna neskončno srečni na svojem posestvu.