Nekoč, v tistih lepih časih pred koronsko kalvarijo sem sedela na kavču pri frizerju in čakala svojo usodo. Gospa, naročena pred mano, je še vedno sedela na vročem stolu in neprestano nekaj govorila. Ker je med sušenjem las nisem več slišala, sem vzela v roke rumeni tisk in začela brati. Ko je sušilec utihnil, me je pritegnilo, ko je rekla, »zdaj sem se pa res odločila. Že vse življenje delam v računovodstvu. Dosegla sem že veliko. Odprla sem svoje podjetje, ki je uspešno, imam moža in dva otroka, z možem imava vsak svoj avto, vsako leto gremo poleti na počitnice in še vmes na kakšno potovanje, prepotovala sem veliko sveta, denarja imamo dovolj. Zdaj je čas, da poskusim še kaj drugega, kaj novega, nekaj česar še nikoli v življenju nisem delala in začnem znova«.

Na pogled zelo urejena gospa srednjih let, me je s to izjavo čisto prevzela. Saj res, zakaj pa ne. Še isti trenutek sem se spomnila tistega, saj veste, »svet pripada pogumnim«. Gospa se je odločila, da bo zaprla svoje podjetje in se prekvalificirala v zobno asistentko. To je bil trenutek, ko mi je spodnja čeljust padla skoraj na kolena. Prosim?

Zakaj pa ne?

Kdo nam je vsadil v glavo idejo, da se izsšolamo za neko področje za vse življenje in potem to »drgnemo« do upokojitve in šele takrat začnemo delati drugačne stvari. Zakaj jih ne bi začeli že prej in poleg tega še zaslužili?

Vrnemo se v šolske klopi, spoznamo nove ljudi, se z njimi povežemo in stkemo nove prijateljske vezi. Izredni študij ima mnoge prednosti. Takrat že imamo izoblikovano idejo o življenju in o tem kaj si želimo, kaj nam je všeč. Med seboj se povezujemo drugače, ker vemo kaj hočemo. Na predavanja ne hodimo zato, ker moramo, ampak zato, ker se želimo naučiti nekaj novega. Tukaj nas nihče več ne sili v študij, nihče ne preverja ali sedimo v predavalnici ali ne. Nihče ne vodi dnevnika prisotnosti.

To je samo tvoj trenutek, stran od službe, družinskih zadev, mame, ki sem ji obljubila, da jo peljem po nakupih … Tukaj kar naenkrat nisem več mama, žena, sestra, teta, organizatorka, svakinja … Ne, tukaj sem spet jaz. Jaz, kot v tistih časih, ko sem še študirala in mi je ležal cel svet pred nogami.

Spet lahko obrnem list v svoji knjigi življenja in začnem pisati novo poglavje.

Šele zdaj gre zares! Vpisala sem se na izredni študij. Zdaj sem izredna študentka. Dobesedno in v prenesenem pomenu.