Družinsko podjetje in današnji delovnik, 14. decembra 2015
Nekaj minut čez šest se pretegujem kot maček. Z Bernardo srebava kavo, vsak za svojo tablico, prebirava spletne časopise in se dogovarjava za današnjo delitev dela. Soboto (po 25. letih še verjame v pravljice) dogovoriva za naju. Anča je užaljena, ker se ne igram z njo. Miha gre ob sedmih v šolo, Pike zjutraj ne vidim, ker grem že pred njenim odhodom v pisarno, potem pa na sestanek v glavno mesto.
Napačna ura in ponedeljkov prometni kaos. Pokličem, da zamujam. Ni še telefonov, poslušam poročila (in Audiča).
Sestanek, napeti živci, konec sestanka, drvim v našo poslovno enoto na Letališki.
Telefoni med vožnjo in še malo na parkirišču. Kdaj prideš v pisarno? Ta teden se bomo težko našli. (Žal) ignoriram dogovorjen sestanek s sodelavci, vroča tema, vendar moram nujno odgovoriti na nekaj mailov. Zaupam jim, najboljši so, vskočim le za par minut.Vem, da zmorejo.
Čez dobre pol ure moram biti v Postojni. Gas, vendar po omejitvah, ker imam ves čas telefon (prostoročno in legalno).
Bernardo pokličem in vprašam, če je kaj novega v podjetju. Slišiva se z najstarejšo hčerjo Kajo (zaposleno v podjetju) v zvezi z nekim primopredajnim zapisnikom in odgovorom na spletno vprašanje potencialne stranke. Še par telefonov. Postojna, on time, merjeno v sekundah.
Sestanek, učil sem se nemško in rusko, zdaj pa moram v angleščini. Trda je. Zmagam, plačam parkirnino in se vračam domov.
Telefoni. Vse obljubim, da bo do jutri. Kajo med službenim pogovorom tudi popolnoma zasebno vprašam, če mi posodi svoj popolnoma zasebni širokokotni objektiv, ker ga rabim za popolnoma službene fotke. Vmes jo dvakrat prekinem zaradi drugih telefonskih klicev. Zmenjeno.
Tempomat in avtomatski menjalnik sta najboljši del opreme avta. Vožnja je popolnoma v skladu s predpisi, sramujem pa se, da verjetno ni najbolj varna.
Ob pol štirih se z Bernardo hkrati znajdeva doma. Anča hoče v naročje, nervozen sem, ona pa užaljena. Žena pripravi kavo, vsak svoj računalnik, izmenjava si službene informacije, informacije o Piki in Mihu, vzdrževanju hiše in narediva plan za jutri. Dvajset minut zadošča.
Poslovno (delovno) kosilo komisije, ki ji predsedujem, k sreči je blizu, ne zamudim. Nasmešek ob prednovoletnem srečanju, na zadnji seji preprostejše teme, hrana, pogovor, možgani na off.
Ob devetih sem že doma, v garaži sem, ko me kliče sodelavec, sodelavcem se vedno javim, čeprav se izven delovnega časa najraje pustimo pri miru. Nujno je. Iščeva rešitev težave, jutri bova dalje.
Pika v kopalnici, Miha je omagal in že smrči. Ne vidimo se, z ženo se dogovarjava o obisku druge hčere, Urše, ki pride s fantom v nedeljo na obisk iz tujine. Nedelja rezervirano, kako bomo preko naslednjega tedna, še ne vem.
Preko spleta iščem podatke o zakupu kmetijskih zemljišč. Poslali so mi priporočeno pošto, odgovori ali pozabi.
Ups, moj hobi, kmetijstvo. Služba bo počakala. Z Ančo (ker je pes, tega ne sme zamuditi) se odpeljeva v deset minut vožnje oddaljen hlev nakrmit dvajset kozic, dva ponija, deset kokoši, petelina in dve rački. Sprostitev za dušo in malce fizičnega za telo. Anča raziskuje okolico, ura je 23.40 ko se vračava domov. Bernarda spi, v hiši je tišina, le maček mijavka. OK, še tebi pest briketov.
Zdaj je čas za službo. Ne. Malce pofejsbukam, enkrat delim in dvakrat všečkam. Dovolj. Napišem pripombe na sodelavkin blog, odgovorim še na par elektronskih sporočil in naštudiram zapisnike višje šole v katero sem vpleten za zadnja tri leta. Jutri imamo že ob devetih evalvacijo višje šole. Zahtevno.
Zdaj pa dosti. Všečkam še objavo EY Slovenija, saj smo vendar v njihovi letošnji knjigi o družinskih podjetjih … in začnem pisati tale blog. Duša mora v eter.
Ne, niso vsi dnevi v družinskem podjetju taki, so pa podobni.
Ura je 3.19, datum 15. december 2015.
