Živeti sam 2 meseca v nepoznani državi 2,5 ure vožnje z letalom, stran od svoje družine in prijateljev se na prvi trenutek ne sliši ravno mikavno. Vendar je treba ob temu pomisliti tudi na vse dobre stvari, ki jih to prinaša.
Prvič: nova država pomeni vse nove stvari, ki jih še nisi videl, nove običaje in navade za katere še ne veš. Drugič: spoznaš nove ljudi. In tretjič: spoznaš tudi samega sebe.
V okviru študijske prakse na programu Varstvo okolja sem januar in februar preživela na Škotskem. Škotsko sem si izbrala iz več razlogov; zaradi lepe pokrajine, bogate zgodovine in tudi treniranja angleščine. Delo sem opravljala pri naravovarstveni organizaciji Scottish Wildlife Trust. V upravljanju imajo 120 rezervatov po celi državi, zato imajo tudi več centrov v posameznih pokrajinah. Jaz sem si izbrala Jupiter Center v mestu Grangemouth, ki leži v osrednji regiji, na pol poti med Edinburgom in Glasgowom. In to predvsem zato, ker predstavlja dobro izhodišče za raziskovanje drugih delov Škotske.
Stanovala sem pri starejši gospe z dvema mačkoma v mali hiški. Po večini so vse hiše na Škotskem majhne, vendar je prostor zelo dobro izkoriščen. Do centra kjer sem opravljala prakso, sem imela približno pol ure hoje, kar je bilo prijetno jutranje razmigovanje. Delavnik se na Škotskem za naše razmere začne dokaj pozno, ob deveti uri in traja do petih popoldne. Vmes imajo ob 12. uri malico oziroma »lunch break« po njihovo, ta pa obvezno vsebuje skodelico kave ali čaja.
Majhne koče so značilne predvsem za podeželje
Življenjski standard je na Škotskem nekoliko višji kot v Sloveniji, zato so tudi cene malo višje, pri meni se je to poznalo predvsem na uporabi javnega prevoza in hrane v trgovini. Že na začetku obiska sem si zadala, da bom kar se da privarčevala na hrani ter na račun tega naredila kakšen izlet več. Zato sem si večinoma kuhala doma, prav tako sem vedno imela s seboj malico. V veliko pomoč mi je bilo tudi dejstvo, da njihova hrana ni ravno med najboljšimi. To se je videlo tudi v supermarketih, saj so polovico trgovine zasedali zamrznjeni napol pripravljeni obroki.
Ker smo delali od ponedeljka do četrtka, je to pomenilo, da sem imela tri dni na teden zase oziroma za raziskovanje dežele. Vreme mi je bilo bolj ali manj vedno naklonjeno, brez dežja in snega seveda ni šlo. V času mojega obiska je dvakrat snežilo in obakrat smo ostali doma. Ker za ta del Škotske sneženje ni značilno, so za čas sneženja veljale ekstremne razmere. To je pomenilo, da je prihajalo do odpovedi letov, avtobusi so vozili manj pogosto, nekatere trgovine in lokali pa so ostali zaprti. Ob zadnjem sneženju je celo zmanjkalo mleka in kruha po trgovinah, saj so bile odpovedane tudi dostave v trgovine.
Prva pošiljka snega
Kar se pokrajine tiče, je Škotska v veliki meri podobna Sloveniji. Zeleni travniki in griči. Za jug je značilen bolj ravninski svet, na severu pa se do nadmorske višine 1345 m (kolikor je visok najvišji vrh britanskega otoka Ben Nevis) dvigajo »gore«. Travnike pa namesto gozdov poseljujejo ovce. Ljudje na Škotskem so zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Kadarkoli je kdo videl, da se na znajdem najbolje (ponavadi je bilo to na avtobusnih postajah), mi je takoj sam od sebe priskočil na pomoč. Tudi prodajalke v trgovini so se vedno pripravljene pogovarjati s tabo. Tu moraš imeti malo sreče, da jih sploh lahko razumeš v njihovi posebni angleščini. O tem mi je potožil tudi moj občasni sodelavec na delovišču Mike, ki se je pred nekaj leti iz Anglije priselil v Glasgow in priznal, da ima včasih še vedno težave razumeti soseda.
Osvojeni vrh Ben A'an s čudovitim razgledom
Svoj prosti čas sem preživela v odkrivanju dežele. Kot prava Slovenka sem vsako nedeljo »lazila« na kakšen hrib, ki pa so občutno nižji kot v Sloveniji. Ogledala sem si mesta kot so Stirling, Glasgow, Edinburg, Perth, najbolj pa so mi bila všeč podeželske vasice. Obiskala sem tudi enega izmed 2 narodnih parkov Loch Lomond & The Trossachs. V spominu mi je najbolj ostal vikend izlet na otok Skye s še drugimi erasmovci. Otok Skye leži na severzahodu Škotske in predstavlja enega izmed najlepših delov države. Temu primerno je tudi nabit s turisti. Pozimi jih je malo manj, zato mi tega nismo občutili. Skozi celotno pot do otoka smo s pomočjo vodičke okušali viski in spoznavali bogato zgodovino Škotske in njihovo »highlandersko« kulturo (delitev na klane, nošenje kiltov, igranje na dude…).
Najbolj fotografiran grad na svetu Eilean Donan
Čeprav sem dan odhoda na Škotsko pričakovala s cmokom v grlu, sem bila z obiskom zelo zadovoljna in bi mi bilo še danes žal, če bi izpustila tako priložnost. Prve dni je malo težje in potrebuješ čas, da se navadiš na novo okolje in nove ljudi, a bolj ko se bliža čas odhoda, hitreje ti čas mineva in kar naenkrat se poslavljaš od novih prijateljev.
Glencoe v škotskem višavju
