V drugem letniku elektrofaksa, me je profesor, ne preveč zainteresiranega študenta, že tretjič zabrisal na izpitu. Pri ustnem delu, ne pri pisnem! Pa kakšna ustna matematika je to? Pojma nimajo, imam kup drugih, pametnejših opravil, kot pa prepričevati profesorja, da sem naravno inteligenten in da je šola čisto zapravljanje časa, sem si mislil.
Našel sem si dobro službo in pozabil na šolo. Aja, res sem se še enkrat vpisal ob delu, ampak ocen ne moreš dobiti, če ne greš na izpit, na predavanja pa tako ali tako nisem hodil. Diplome mi pač niso prinesli na dom, kar mi je bilo popolnoma vseeno.
Dokler nisem odrastel.
Ob ženi, dveh otrocih in zaposlitvi v lastnem podjetju, sem ugotovil, da potrebujem znanje, da potrebujem potrditev, da sem res naravno brihten in da potrebujem tudi formalno priznano izobrazbo. Za svojo samozavest in za kariero.
Težka je bila odločitev za vpis pri osemindvajsetih. Dve leti je trajalo, da sem se skorajžil. Potem se je pa odprlo. Priden, vesten, prisoten na vseh predavanjih (tudi zaradi družbe, hvala Miha, Tone, Emil, Janez) in uspešen tudi na najbolj norih izpitih.
Diplomiral sem.
Ponosen sem na svojo diplomo, ker sem si jo trdo prislužil. Koristi mi predvsem znanje, ker sem med študijem vedel, kaj me zanima. In koristi mi ta papir. Takrat je bil za samozavest, danes brez diplome ne bi mogel opravljati svojega dela.
Poziv vsem, ki ste v dvomih
Mi bo uspelo? Ali nisem prestar za študij? Kako bom študiral ob službi in otrocih? Ali ni izredni študij drag?
Na vse dvome, bomo skupaj našli ustrezen odgovor in rešitev in vam pomagali skozi študij kljub morebitnim preprekam in dvomom - tisočim je že uspelo, zakaj ne bi tudi vam?
