Nadaljujemo serijo intervjujev z našimi predavatelji. Tokrat se nam podrobneje predstavlja doktor korporacijskega prava Andrej Friedl, ki nas je prepričal, zakaj temeljno znanje prava potrebujemo ekonomisti, logistični inženirji, poslovni sekretarji, okoljevarstveniki in vsi ostali. Osvetlil je poklice prihodnosti in poglede delodajalcev na izredni študij. Presenetil nas je tudi s povezovanjem prava in ustvarjalnosti.
Že vrsto let ste zaposleni na Gospodarski zbornici Slovenije. V vsem tem času v gospodarstvu pravnih izzivov pač ni zmanjkalo, kajne? Kaj je pri vašem delu tisto, kar vas posebej veseli?
V vseh tržnih gospodarstvih so gospodarske zbornice nepogrešljive zastopnice interesov podjetij pri oblikovanju gospodarskega sistema in ekonomskih politik s posebnim poudarkom na zagotavljanju prijaznega poslovnega okolja za mala in srednja podjetja. GZS ima dolgo tradicijo, ki sega v leto 1851, ko je bila na Slovenskem ustanovljena Zbornica za trgovino, obrt in industrijo. Polga zastopanja interesov gospodarstva do države in socialnih partnerjev je GZS razvila vrsto klasičnih zborničnih poslovno podpornih nalog, kot so pospeševanje mednarodnega trgovanja, informiranje za nove poslovne priložnosti, izobraževanje, spodbujanje vlaganj v R&D, arbitražno reševanje sporov idr. Izvaja pa tudi razna javna pooblastila, kot so izdaja licenc za prevoze v cestnem prometu, potrdil o izvoru, ATA karnetov idr. Velika prednost GZS je njena čez-sektorska in čez-regijska članska struktura ter sodelovanje v evropskih in svetovnih zborničnih omrežjih. To ji omogoča prenos izkušenj in promocijo dobrih praks. Največji izziv, pri katerem sem sodeloval, je bil gotovo v letih pred osamosvojitvijo Slovenije, ko se je še pred političnimi spremembami GZS s svojimi predlogi zavzemala za prehod v tržno gospodarstvo. In pozneje, ko so potekala predpristopna pogajanja z Evropsko unijo, v katerih je GZS sodelovala pri za gospodarstvo ključnih področjih usklajevanja s pravnim redom EU (acquis communautaire). Takrat sem veliko sodeloval tudi s kolegi iz Eurochambres (Združenje evropskih zbornic za trgovino in industrijo). Sedaj je največji izziv, kako preseči gospodarske posledice COVID-19, s čimer se ukvarja cela zbornica. Pri delu na različnih mestih v GZS me je vedno veselila širina pogledov, ki ti jo da po eni strani zaznavanje potreb podjetij po ustreznih pravno sistemskih okvirih za njihovo poslovanje, po drugi pa razvoj avtonomnega gospodarskega prava, ki je v mednarodnem poslovanju nepogrešljivo.
Opravljate tudi nalogo generalnega sekretarja Nacionalnega odbora Mednarodne trgovinske zbornice za Slovenijo – kaj je trenutni oreh, ki ga trete?
Ja, naj najprej omenim, da sem v letu 2001 dal pobudo, da se aktivneje povežemo z Mednarodno trgovinsko zbornico (ICC) tako, da smo skupaj z Združenjem bank Slovenije ustanovili Nacionalni odbor ICC za Slovenijo. S tem smo postali enakopraven del družine nacionalnih odborov ICC v okoli 100 državah. ICC je z mrežo nacionalnih odborov največja zasebnopravna svetovna poslovna organizacija, ki v sodelovanju z OZN, WTO in z drugimi mednarodnimi združenji in iniciativami pospešuje liberalizacijo svetovne trgovine in investiranja, oblikuje celo vrsto modelnih pogodb in avtonomnih pravnih kot orodij za predvidljiv in varen pravni okvir mednarodnega poslovanja in je tudi promotorka alternativnih oblik reševanja poslovnih sporov. Njeno mednarodno arbitražno sodišče je eno vodilnih v svetu. Odveč je poudariti, da je trenutno najtrši oreh nas vseh in seveda tudi ICC, kako z ustreznimi ekonomskimi ukrepi odgovoriti na krizo, ki jo povzroča COVID-19 in kako po prenehanju pandemije pomagati podjetjem k ponovnemu gospodarskemu zagonu. ICC je tu zelo aktivna in si GZS tudi preko njenega omrežja in pobud pomaga pri oblikovanju predlogov ukrepov. Kljub temu pa ne zastane delo pri oblikovanju raznih modelnih pogodb in avtonomnih pravil preko Komisije ICC za gospodarsko pravo in prakso, s katero tudi sam sodelujem.
Na B&B Visoka šola za trajnostni razvoj predavate predmet Osnove gospodarskega in civilnega prava. Zakaj je za prihodnje okoljevarstvenike pomembno tudi gospodarsko in civilno pravo?
Pravo varstva okolja, ki zasleduje trajnostni razvoj, je izjemno široko in razvejano tako v mednarodnih kot tudi domačih pravnih virih. Ne moremo ga obravnavati na način kot eno od samostojnih klasičnih pravnih vej, kot so ustavno, upravno, gospodarsko, civilno pravo, kazensko pravo idr. Posebna pravila in načela o varstvu okolja, ki imajo izhodišča v 191. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), 72. členu Ustave RS, Zakonu o varstvu okolja, Uredbi o ravnanju z odpadno embalažo in številnimi drugimi mednarodnimi in domačimi predpisi, moramo povezovati z omenjenimi klasičnimi pravnimi panogami. PDEU vsebuje vrsto načel in pravil glede ohranjanja, varstva in izboljšanja kakovosti okolja za varovanje človekovega zdravja ter za skrbno in preudarno rabo naravnih virov kot odgovor na podnebne spremembe idr. Ustava RS določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja in da v ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Zakon o varstvu okolja s ciljem zagotavljanja trajnostnega razvoja in preventive pri varstvu okolja tudi našteva vrsto načel, pravil in sankcij, ki jih morajo upoštevati gospodarski subjekti. Velja načelo, da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet). Pravila, ki jih morajo upoštevati podjetja v zvezi s trajnostnim razvojem, so zelo raznovrstna, od ravnanja z nevarnimi snovmi in odpadki, zaščite vodnih virov in biotske raznovrstnosti do vprašanj s področja prostorskega prava itd. Vedno bolj se tu izgrajuje tudi samostojna panoga ekološkega prava, ki ta področja povezuje. V okviru predmeta o osnovah gospodarskega in civilnega prava pa gre za to, da se zavemo pomena upoštevanja pravnih okvirov poslovanja nasploh, zlasti pa gospodarsko statusnih (prava gospodarskih družb) in obligacijsko-civilnopravnih. Zavedati se moramo, da je treba pri ustanovitvi in delovanju podjetij ter sklepanju in izvajanju pogodb upoštevati vrsto predpisov, ki jih ta predmet ne zajema, tudi pomembna pravila s področja ekologije in trajnostnega razvoja. Tako je jasno, da je treba npr. pri prodajni pogodbi blago ustrezno zapakirati tudi z okoljevarstvenega vidika, saj se v nasprotnem po Dunajski konvenciji o mednarodni prodaji blaga in drugem merodajnem pravu šteje, da blago sploh ni istovetno s tistim po pogodbi. Gospodarski subjekti se morajo zavedati nujnosti, da pri pogajanjih za sklenitev pogodb, načrtovanju logističnih, oskrbovalnih verig idr., v okviru splošnega pravnega okvirja, ki ga spoznavamo pri našem predmetu, vključujejo tudi strokovnjake s posebnih pravnih področij varstva okolja. S tem so namreč povezane tudi poslovne stroškovne kalkulacije ter morebitna odškodninska in kazenska odgovornost. Diplomant študija trajnostnega razvoja mora zato poznati temeljne principe gospodarskega in civilnega prava ter razlage in uporabe prava nasploh kot pogojev za odgovorno poslovanje.
V svojih predavanjih se dotikate tudi zanimive teme, kot je problem nedorečenih pravnih pojmov – na primer »znatna škoda« ali »neprimerna hitrost«. Uporablja se več metod, pa vendarle točke strinjanja pogosto ni?
Tu gre za ključno vprašanje uporabe prava. Vrsta norm vsebuje manj določene oz. kot pravite nedorečene pojme, če jih gledamo le skozi besedno razlago, kot so zapisani. Vašim primerom lahko dodamo še primere, kot so »razumni rok«, »običajna pot«, »skrbnost dobrega gospodarja« itd., kar poimenujemo kot t.i. pravne standarde. Uporaba prava pomeni podreditev oz. primerjavo konkretnega življenjskega dogodka s tistim, ki je abstraktno in splošno opisan v pravni normi. Omenili ste »neprimerno hitrost«, ki je lahko element kaznivega dejanja, ko pride do nesreče na mokri cesti. Vendar, v življenju povzročitelj ni vozil z »neprimerno hitrostjo«, ampak je vozil v konkretnem času na konkretni cesti npr. 81 km/h. Sodišče bo moralo z izvedencem ugotoviti, ali lahko to hitrost v danih razmerah šteje za »neprimerno«. Morda je bila neprimerna pred 30 leti, ko še ni bilo ABS zavornih sistemov, morda se danes v konkretni situaciji ne bi štela za neprimerno oz. neprilagojeno. Ali pa npr. očitek, da komercialist ni ravnal z dolžno poklicno skrbnostjo oz. po standardu »skrbnosti dobrega gospodarja«, ko je spregledal potek roka komercialno zanimive pogodbe, na katero bi moral odgovoriti. V življenjskem dogodku ni zanemaril »skrbnosti dobrega gospodarja«, ampak je spregledal rok za odgovor, na delodajalcu ali sodišču pa je, da oceni, ali s tem ni upošteval standarda skrbnega gospodarja oz. komercialista in je bil »hudo malomaren«, kar pomeni tudi odškodninsko odgovoren delodajalcu. Uporaba prava je pogosto zahtevna, ker je treba poleg besedne razlage uporabiti tudi druga pravila razlage (razlaga po namenu, logična, zgodovinska, sistematična idr.), s katero uporabnik prava (stranke pogodbe, odvetniki, državni tožilci, sodniki …) utemeljijo, da je prišlo do pokritja določenega življenjskega dogodka s tem, kar je predvideno v pravni normi, s tem, kar so hoteli zakonodajalec ali stranke pogodbe s pravno normo doseči. Zato je v pravu zelo pomembno, da norme prav interpretiramo. In ravno zaradi razlik v interpretaciji prihaja do situacij, ko si tudi vrhunski pravniki neki dogodek pravno različno razlagajo in bi bilo kaj takega nepredstavljivo npr. na področju medicine ali tehnike. V tem smislu je lahko pravnik pri svojem delu zelo ustvarjalen, saj zmaga tisti, ki s pomočjo teorije in sodne prakse zna svoje mnenje najbolj prepričljivo utemeljiti.
Izredno aktivno predavate že več kot 20 let. Kaj je tisto, kar vas veže na predavalnice?
Zelo rad se srečujem z odraslimi, ki že imajo svoje življenjske in poklicne izkušnje na področjih, ki jih pri izobraževanju obravnavamo. Tako lahko bogatimo drug drugega. Kolikor je možno se zato pri razlagi snovi trudim upoštevati načela nazornosti, povezovanja s prakso, izkušenjskega študija in pogovora. Z zadovoljstvom ugotavljam, da z doseženim znanjem izpolnjujemo izobraževalne cilje.
Na B&B Višji strokovni šoli vas poslušajo tako prihodnji ekonomisti, logistični inženirji kot tudi poslovni sekretarji. Vaše področje je namreč tudi pogodbeno, poslovno in pravo v zavarovalništvu. Vam študenti kdaj rečejo, da je pravo dolgočasno in da »ni zanje«?
Ta njihov morebitni pomislek o dolgočasnosti prava želim vsakič preseči že na prvem srečanju s tem, da ponovim, da poznavanje in uporaba prava še zdaleč ni nekaj mehaničnega, kar se »napiflaš«, ampak gre zaradi pravilne pravne argumentacije za zelo dinamično disciplino. Poleg tega se moramo zavedati, da naše zasebno in poslovno življenje obkroža množica pravnih norm, ki jih moramo upoštevati, zato prava ne smemo podcenjevati oz. ga jemati kot nekaj dolgočasnega. Mislim, da je tak uvod dober začetek naših srečanj.
Predavate tudi pri programu disponent. Dne 1. januarja 2020 so začela veljati prenovljena pravila Incoterms 2020, ki so nadomestila dosedanje Incoterms 2010 pri pripravi katerih ste sodelovali. Kaj so na kratko najpomembnejše spremembe? So bile spremembe nujno potrebne?
Mednarodna gospodarska zbornica je zbirko trgovinskih klavzul Incoterms prvič izdala leta 1937. Ob spremljanju poslovne prakse jih po potrebi revidira. Incoterms 2020 so njihova osma revizija. S formalnega vidika ni veliko sprememb. Glavna sprememba je pravzaprav nov pristop s podrobnejšim uvodnim komentarjem o pomenu in pravilni uporabi Incoterms in z dopolnjenimi navodili za uporabo pred vsako klavzulo. Vse z namenom, da bi stranke izbrale najustreznejšega od enajstih režimov dobave blaga, upoštevajoč cenovni, logistični in upravni vidik konkretne prodajne transakcije. V uvodnem komentarju je poudarjena tudi povezanost s spremljevalnimi pogodbami, kot so prevozna, zavarovalna, plačilni mehanizmi idr. ICC in tudi sam opažam, da od revizije do revizije v praksi še vedno ostaja določeno nepoznavanje teh klavzul in je zato vsaka njihova revizija dobra priložnost za osvežitev celotnega poznavanja Incoterms in ne le nekaj formalnih sprememb. Med formalnimi spremembami bi kot najpomembnejšo izpostavil spremembe glede zavarovalnega kritja, ki ga mora pri klavzuli CIP prodajalec na svoje stroške priskrbeti za kupca. Nivo zavarovalnega kritja se je povišal z osnovnega nivoja C na A ti. Inštitutskih klavzul (Institute Cagro Clauses). Vendar pa to ni edina novost, ker so nekatere dikcije kot pri CIP spremenjene tudi pri klavzuli CIF, kjer se sicer ostaja na kritju C, vendar tudi z možnimi drugačnimi interpretacijami. Revizija prinaša novo opcijsko dobavno listino z oznako naložitve blaga pri FCA, obvezo pomoči prodajalca kupcu pri organiziranju prevoza pri EXW in FCA (na stroške in tveganje kupca) in še nekatere druge novosti. Ocenjujem, da je revizija klavzul Incoterms 2020 koristna in kot sem dejal, je ob njej dobra priložnost za osvežitev njihovega poznavanja nasploh.
Veliko se govori, kateri so tisti realni poklici prihodnosti. Kako vi gledate na te razprave?
Gospodarska zbornica Slovenije odgovarja na to vprašanje z razvojem projekta t. i. karierne platforme, ki nastaja na podlagi številnih stikov s podjetji, ki jim stalno primanjkuje ustrezno usposobljenih kadrov. S pomočjo te platforme se želi skupaj z raziskovalci Ekonomske fakultete v Ljubljani ter s pomočjo slovenskih podjetij razviti model učinkovitega dolgoročnega napovedovanja potreb po kompetencah, kar naj se potem upošteva v izobraževalnih programih različnih ravni. Na gospodarskem področju je še posebej pomembno, da te kompetence sledijo Strategiji pametne specializacije, v kateri ima posebno mesto tudi krožno gospodarstvo. Evropski zeleni dogovor, nova evropska industrijska strategija, Nacionalni energetski podnebni načrt s ciljem prehoda v brezogljično družbo in drugi dokumenti dokazujejo velik pomen poklicev tudi na področju trajnostnega razvoja.
Ali delodajalci ločujejo diplomante na tiste, ki zaključijo redni študij in na tiste, ki so zaključili izredni študij?
Delodajalcem gre za to, da zaposlujejo diplomante, katerih študij je v veliki meri vključeval tudi praktični vidik. Tega je v sedanjih izobraževalnih programih nasploh premalo. Študij na vseh stopnjah bi moral diplomanta usposobiti do te mere, da bi se lahko zelo skrajšalo ali ukinilo pripravništvo. Študij ob delu ali pa tudi druge oblike izrednega študija, lahko dajo zaradi posebne motiviranosti študentov in kombinacije s prakso še boljše rezultate od rednega študija. Pomembno je, kaj zaposleni dejansko obvlada, ne pa, ali je znanja pridobil z rednim ali izrednim študijem.