Erasmus izmenjava dobrih praks v Valenciji

Med pandemijo koronavirusa s pomočjo programa Erasmus na izmenjavo v Valencijo

Erasmus koordinator na B&B Visoki šoli za trajnostni razvoj, Klemen, mi je nekega deževnega aprilskega dne leta 2021 poslal e-sporočilo z naslednjo vsebino: »Hoj, ti si bolj neustrašna … na visoki šoli imam še eno mobilnost, ki naj bi bila realizirana do konca maja, če te zanima … ». Seveda sem ponudbo takoj pograbila. Glede na to, da že leto in pol nisem imela nobene možnosti za potovanja, ki so sicer moja največja strast, sem bila hvaležna za priložnost, ki se mi je ponudila. O mobilnosti sem sicer razmišljala že nekaj časa, zato sem vedela, da jo želim izkoristiti za spoznavanje in povezovanje z ljudmi, ki so zaposleni na podobnem področju kot jaz.

Čeprav je bila Evropa takrat zaradi pandemije še pod strogimi ukrepi in je večina programov Erasmus potekala na daljavo, sem po nekaj dneh intenzivnega brskanja po spletnih straneh različnih ponudnikov in organizatorjev mobilnosti le našla ustanovo, ki je začela z izvedbo mobilnosti v živo. To je bila Politehniška univerza v Valenciji v Španiji, ki je preko programa Erasmus organizirala Mednarodni teden usposabljanja nepedagoških delavcev, zaposlenih v podpornih službah univerz in samostojnih visokošolskih zavodov. Takoj sem vedela, da je to program zame. Oddala sem prijavo in upala na to, da me sprejmejo. Že naslednji dan sem prejela potrditveno sporočilo, da sem sprejeta in da lahko začnem urejati formalnosti, kot so nakup letalske karte in rezervacija prenočišča.

Čez slab mesec od prvega sporočila sem se usedla na letalo in poletela proti Španiji.

Bivala sem tik ob enem najstarejših španskih stadionov Mestalla, ki je dom nogometnega kluba Valencia.

Prva dva dneva sem spoznavala Valencijo.

Tretji dan mojega bivanja se je začelo strokovno usposabljanje.

V ponedeljek, 24. 5., smo se vsi udeleženci ob 8.30 zbrali v prostorih Politehnične univerze Valencija. Za ta program mobilnosti je Univerza razpisala 200 prostih mest, prijavilo se je 30 udeležencev, udeležilo se nas je 19. Prihajali smo iz 11 različnih držav. Največ je bilo udeležencev iz Češke in Poljske. Razlog za to, da si je skoraj polovica prijavljenih premislila in ni prispela v Španijo, je bil ta, da so nekatere države ob vrnitvi iz Španije vse potnike poslale v 10-dnevno karanteno, česar pa si marsikdo ni mogel privoščiti. K sreči je bila takrat Valencija na slovenskem seznamu zelena in jaz nisem imela takih skrbi.

Dan smo začeli s pozdravnim nagovorom vodje mednarodne pisarne in predstavitvijo Politehnične univerze Valencija. Univerza je bila uradno ustanovljena leta 1974, čeprav so posamezne fakultete stare že več kot 100 let. Na njej trenutno študira 30.000 študentov, od tega jih je 22.000 vpisanih na dodiplomske študijske programe (34 različnih programov), 5.500 na programe za pridobitev strokovnega magisterija (82 različnih programov) in 2.500 na doktorske študijske programe (30 različnih programov). Na Univerzi je zaposlenih 4.500 ljudi, od tega 1.500 v podpornih službah, kamor spada tudi referat oz. študentska pisarna, ki je moje področje dela.

Vse fakultete se skupaj s prostori Univerze in raziskovalnimi inštituti nahajajo v ogromnem kampusu, ki je mesto v malem in študentom ter zaposlenim nudi vso podporno infrastrukturo (zdravniška ambulanta, lekarna, študentske menze, trgovina z živili, knjigarna, fotokopirnica, študentski domovi, …). Tik ob kampusu se nahaja avtobusna postaja in postaja za tramvaj.  

Po uvodnem nagovoru in predstavitvi je sledila predstavitev Oddelka za ugotavljanje, načrtovanje in kakovost storitev. V oddelku, ki je zadolžen za kakovost storitev na ravni celotne Univerze, je zaposlenih 11 ljudi. Glavne naloge, ki jih opravljajo, so: različne analize, opredelitev meril in postopki za merjenje kakovosti, usklajevanje različnih oddelkov, služb in pisarn, podpora ostalim službam Univerze, spremljanje kakovosti ter ocenjevanje in vrednotenje.

Zaradi strožjih ukrepov zaradi pandemije si pisarn nismo mogli ogledati v živo, prav tako nismo mogli spremljati njihovega dela, kot je bilo sprva načrtovano, ampak smo vse predstavitve poslušali v predavalnici. Po opravljenih predstavitvah smo si izmenjali mnenja in, kar je še pomembneje, izkušnje in različne prakse ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti na visokošolski ravni po različnih državah.

Sledil je tečaj španščine, ki je bil namenjen udeležencem brez kakršnegakoli predznanja jezika. Čeprav sem bila pred tem prepričana, da je španščina jezik, ki se ga je lahko naučiti, sem kmalu ugotovila, da sem v zmoti. Že učenje številk mi je predstavljalo veliko težavo.

Po uvodnem spoznavanju španščine je sledil odmor za kosilo, nato pa so se začele popoldanske delavnice.

Vsak udeleženec je imel možnost izbrati med 3 različnimi delavnicami: Fotografija in geografski informacijski sistem po vsej Valenciji, Španska hrana in kultura ter Sredozemski življenjski slog.

Jaz sem izbrala slednjo. Delavnico je vodila Američanka, ki že 30 let živi in dela v Valenciji. Med študijem španščine na tukajšnji Univerzi v Valenciji je spoznala sedanjega moža in ostala. Prvi dan delavnice smo se skupina 9 deklet odpravila pogledat obalni del Valencije, kjer je pristanišče z 900 privezi za čolne, jadrnice in jahte. Promenada ob dolgi peščeni plaži La Malvarrosa vodi mimo trgovinic s spominki, restavracij in barov ter je priljubljena destinacija za sprehod in zabavo, tako za domačine kot tudi za turiste. Četrt El Cabanyal, ki leži tik ob omenjeni plaži, je bolj podobna ribiški vasici kot turistični destinaciji in daje občutek pristnega življenja ob morju v Valenciji. V četrti je mogoče videti dobro ohranjene in obnovljene tradicionalne fasade hiš, ki so narejene iz keramičnih ploščic. Po opravljenih ogledih nam je vodička pripravila presenečenje v obliki doma narejenega koktejla, ki se imenuje Aqua de Valencia. Koktejl je prvič izdelal Constante Gil v baru Café Madrid de Valencia v Valenciji. Narejen je iz šampanjca, pomarančnega soka, vodke in gina.

Po zaključenem uradnem delu je sledilo neformalno druženje in medsebojno spoznavanje ob tradicionalni jedi paella ter tradicionalni pijači sangriji.

Drugi dan usposabljanja smo začeli s sestankom za dobro jutro, kjer smo se pogovarjali o tehničnih izzivih pisarniškega dela ter si izmenjali izkušnje.

Sledila je predstavitev Kadrovskega oddelka. V oddelku je zaposlenih 42 ljudi. Na Univerzi imajo zaposlenih 60 % moških in 40 % žensk. Skoraj 50 % zaposlenih je starih med 40 in 50 let. Glavne naloge oddelka so: načrtovanje in zaposlovanje novih sodelavcev, karierni razvoj zaposlenih, ugodnosti in plačilo zaposlenih ter načrtovanje izobraževanj in usposabljanj za zaposlene. Po predstavitvi smo udeleženci predstavili prakse zaposlovanja in nagrajevanja v naših državah. Ugotovili smo, da so le-te, kljub enotni evropski zakonodaji, zelo različne.

Sledila je ura učenja španščine.

Po odmoru za kosilo smo se v okviru delavnice Sredozemski življenjski slog odpravili v staro mestno jedro Valencije. Ogledali smo si stolp Serranos, ki je ostanek izvirnega mestnega obzidja. Nadalje smo si ogledali sosesko Carmen, v kateri se nahaja katedrala, mestna hiša in veliko različnih muzejev ter Pisano ulico, kjer so svoje mesto našli lokalni umetniki, ki svoje umetnine slikajo na fasade, vrata in žaluzije tamkajšnjih hiš in oken. La Lonja, skupek stavb, kjer se je v zgodovini odvijalo trgovanje s svilo, je del UNESCO-ve kulturne dediščine in mogočen prikaz nekdanje moči in bogastva Valencije, ki je bila v srednjem veku veliko sredozemsko trgovsko mesto.

Po zaključku uradnega dela je sledilo prosto popoldne, zvečer pa smo imeli ogled starega mestnega jedra z uradno vodičko.

 

Tretji dan usposabljanja se je začel s pogovorom o časovnih rokih, do katerih je potrebno opraviti določeno delo, ki so največkrat prekratki, in kako se spopadamo s pritiskom, če oziroma ko nam to ne uspe. Ugotovili smo, da večini prav to povzroča največ stresa na delovnem mestu, predvsem v primeru, ko izpolnjevanje nalog do določenega roka ni odvisno samo od nas, ampak moramo sodelovati s timom sodelavcev.

Usposabljanje se je nadaljevalo s predstavitvijo Finančnega oddelka. Predstavili so nam vire financiranja. Glede na to, da je Univerza javna institucija, večino finančnih virov prejmejo iz državnega proračuna, nekaj pa tudi iz šolnin, raziskovalne dejavnosti in izobraževanj ter usposabljanj, ki jih pripravijo za širšo javnost.

Dan se je nadaljeval z uro učenja španščine, nato pa smo se odpravili ogledat osrednjo pokrito tržnico, kjer lokalni pridelovalci ponujajo sveže sadje, zelenjavo, meso in ostale pridelke. Na tržnici so tudi stojnice s spominki in nekaj restavracij. Tržnica stoji nasproti La Lonje. Stavba je bila zgrajena leta 1928, pred tem pa je na tem mestu že stala nepokrita tržnica. Tržnica je ena izmed največjih v Evropi in se razprostira na prostoru, velikem več kot 8000 m2. Streha tržnice je sestavljena iz kupol in poševnih odsekov na različnih višinah, notranjost pa je oblečena v vrsto materialov, kot so železo, les, keramika in polikromirane ploščice. Lepota stavbe izstopa predvsem zaradi svetlobe, ki vstopa skozi streho na različnih točkah in skozi okenske vitraže.

Sledil je postanek v tradicionalni slaščičarni, horchateriji, kjer smo poskusili tradicionalno pijačo iz stisnjenih tigrovih oreščkov, imenovano horchata, v katero se pomaka tradicionalno pecivo iz listnatega testa v obliki prsta, imenovano fartons. Restavracija stoji na Kraljičinem trgu, ki je znan tudi kot geometrijsko središče oziroma kilometer 0 Valencije.

 

Po okrepčilu smo spoznavanje sredozemskega življenjskega sloga nadaljevali s sprehodom po enem izmed treh najpomembnejših trgov, Trgu mestne hiše, v sredini katerega stoji fontana. Trg obkrožajo čudovite stavbe, med drugim glavna pošta in mestna hiša, kjer ima svojo pisarno tudi župan Valencije. Na trgu se vsako leto med 1. in 19. marcem odvija tradicionalno praznovanje, ki ga pripravijo v spomin na svetega Jožefa, imenovano festival Fallas. Praznovanje združuje tradicijo, satiro in umetnost. Fallas izvira iz stare mizarske tradicije, ko so 19. marca ob praznovanju prihoda pomladi kurili kose lesa, s katerimi so pozimi podpirali luči. Temu kresu so postopoma začeli dodajati stare stvari in krpe, kar je dalo leseni strukturi človeški videz, dokler niso postali taki, kot jih poznamo danes. Fallas so se razvila v začasna umetniška dela, ki v nekaterih primerih stanejo milijone evrov. Zadnji dan festivala vse skulpture zažgejo, razen tiste, ki jo je komisija izbrala za najlepšo.

Sledil je ogled Okroglega trga, kjer so stojnice z ročnimi izdelki iz keramike in vezenimi izdelki, ki jih ženske uporabljajo kot del svojih kostumov med festivalom Fallas.

Na Trgu pesnika Lopeja de Vege stoji najožja stavba v Evropi, ki je široka le 107 cm.

 

Četrti dan usposabljanja se je začel s pogovorom o vlogi podpornih služb na univerzah in visokošolskih zavodih. Strinjali smo se, da smo pomemben del osebja, ki študentom, pedagogom in ostalim zaposlenim pomaga pri doseganju njihovih ciljev.

Sledila je predstavitev Oddelka za komunikacijo, ki skrbi za promocijo Univerze. Univerzo promovirajo na več različnih načinov: spletna stran, brošure, socialna omrežja, dnevi odprtih vrat, sejem znanosti in inovacij, informativni dnevi, univerzitetna televizija in radio. Udeleženci smo delili izkušnje o različnih načinih oglaševanja in promocije. Ugotovili smo, da se je potrebno prilagoditi današnji generaciji študentov in promocijo usmeriti v digitalne medije, pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na tiskane brošure z osnovnimi informacijami. Zelo pomembno je, da pri promociji sodelujejo vsi, ki vsakodnevno delajo s študenti.

Nadaljevali smo z uro učenja španščine in ogledom botaničnega vrta, ki ga upravlja Univerza v Valenciji. Botanični vrt izvira iz sadovnjaka, ki se je uporabljal za poučevanje botaničnih študij in je bil ustvarjen v 16. stoletju, čeprav prvotna lokacija ni znana. V 18. stoletju je z dobo razsvetljenstva in podporo številnih javnih organizacij nastal nov vrt, zasnovan za znanstvene namene, imenovan sadovnjak Tramoveres. Danes se vrtovi ponašajo s pomembno zbirko okoli 3000 vrst dreves in rastlin z vsega sveta, še posebej pa velja omeniti zbirko palm, tropskih grmov, kaktusov in puščavske flore. Leta 1987 so vrtovi spet prevzeli raziskovalno in poučevalno funkcijo.

Po ogledu botaničnega vrta je sledilo neformalno druženje ob tradicionalnih tapasih oziroma prigrizkih. Tapasi so lahko hladne (olive, sir, …) ali tople jedi (lignji na žaru, ocvrt krompirček, …).

Zadnji dan usposabljanje se je začel s pogovorom o tem, kako pomembni so zanesljivi sodelavci in ljudje, s katerimi pri svojem delu sodelujemo. Udeleženci smo delili svoje izkušnje o tem.

Nadaljevali smo s predstavitvijo Študentske pisarne. Če ne bi bilo ukrepov zaradi pandemije, bi jaz študentsko pisarno spoznavala vseh 5 dni usposabljanja, saj bi spremljala delo tam zaposlenih. Na oddelku je zaposlenih 26 ljudi. Predstavili so nam, kako poteka vpis novega študenta ter s kakšnimi pastmi in izzivi se srečujejo pri vsakodnevnem delu. Strinjali smo se, da je delo s študenti zelo zanimivo in polno izzivov, po drugi strani pa je to delo z ljudmi, ki je lahko zelo stresno.

Po uri učenja španščine je sledil obisk Muzeja Fallas, kjer so razstavljene vse lutke, ki so bile tekom festivala izbrane za najboljše in jih zato zadnji dan festivala niso zažgali.

Zadnji dan mojega bivanja v Valenciji sem izkoristila za ogled največjega akvarija v Evropi. Poleg tega, da v akvariju lahko vidimo živali, ki živijo v vseh oceanih sveta, skrbijo tudi za reprodukcijo le-teh. Meni najbolj fascinanten prostor v akvariju je prostor v obliki tunela, katerega strop je steklen in kjer morski psi in ostala morska bitja plavajo nad glavami obiskovalcev.

Kot vsako zabavno in zanimivo doživetje, se je tudi moje prehitro končalo in že je prišla nedelja, ko sem odletela nazaj proti domu.

Čeprav je bila izvedba programa prilagojena situaciji, v kateri se trenutno nahajamo, mi ni žal, da sem se usposabljanja udeležila, saj so se organizatorji res potrudili, da so ga izpeljali korektno. Erasmus mobilnost bi priporočila vsakemu, saj je to vedno znova nepozabna izkušnja.