Kontakt

Koš. Ne tisti, za katerega športni navdušenci še danes menimo, da je bil v zadnji četrtini tiste septembrske četrtfinalne tekme proti Grčiji zaklet in zaradi katerega je v steni levo od televizorja še nekaj časa potem zevala odprtina. Bolečina.  Ampak ta. Osamelec ob izletniški poti. Lahko zlato rjav, okrogel, lesen. Nov, nagrajen z diplomo zadnjega oblikovalskega bienala ali zarjavel kos železa, ki mu je že nekaj let nazaj odbilo poldne. Prav vsak pa namenjen temu, da stvari, ki bi sicer lahko končale nekje ob potoku in med praprotjo, pristanejo v njem.

Sem rekel v njem? Ja. Lepo bi bilo in nekaj časa tudi gre. Brez pretresov.  Dokler ni do vrha poln, se zdi, da služi svojemu namenu. Kaj pa potem? Z lahkoto lastovke bi lahko v tem trenutku ves gnev stresli na lokalne uradnike in komunalno službo, a je z razlogom ne bomo. Ker se ne spodobi. Spodobi pa se prevzeti odgovornost za svoja dejanja in spregovoriti o odnosu, ki ga do okolja gojimo. To lahko storimo. Vsak dan. Povsod. Kadarkoli.  

Temu se reče lahkomiselnost, brezbrižnost, neodgovornost, samoumevnost in egoizem.  No, nekateri se potrudijo vsaj toliko, da pločevinko pod svojo lastno težo stisnejo, jo brez občutka slabe vesti in čisto previdno, kot češnjo na torto, položijo na kupček smeti, ki se buhteč iz koša vidi že daleč naokrog. Pri tem pa (ne)namerno prezrejo, da naokoli že kar nekaj časa ležijo neokusne in gnijoče češnje, ki so jih takisto brezsramno na vrhu puščali predhodniki. Kdaj bo mera polna? Je res tako težko odnesti svoje smeti s seboj?

Ali okolica domačega (sicer polnega) smetnjaka tudi zgleda tako? Zakaj že ne?

Avtor: Marko Podgoršek

Dobimo se na družbenih omrežjih