Super, danes se odpravljam proti Zelenici in naprej. Ne vem še točno, kam, ker ne poznam poti. »Danes greva pa na Pavc, to je vse, kar sem izvedela od kolega. Pa sem si rekla: »Prav, zakaj pa ne.«
Kar hitro se vzpenjava po poti med borovci, kjer začutim močan vonj po storžih, ki so ravno prav zreli za zdravilni napitek. Vzamem si malo počitka in jih naberem, ob tem pa me zmoti vreča smeti na tleh. »Le kdo ne pozna bontona v gorah?« Naj bo to moj prispevek za čisto okolje, si rečem, ko odnesem smeti s seboj – najprej na vrh, potem še dol.
Da ne bi zamudila lepšega dela pogleda v dolino, se podvizam in odpravim naprej. Znajdeva se na ozki poti, kjer se skupina planincev že vrača v dolino. Kar na hitro me preide misel in hkrati vprašanje. Kdo ima na tej poti prednost? Katero pravilo velja? Hitro ugotovim, da smo planinci iznajdljivi in ni treba veliko, da se zmenimo, kdo gre prvi. Brez pomisleka se umakneva s poti in prijazno pozdraviva vse, ki so že vračajo v dolino. »Krasno je tam gor, kar pohitita,« mi nekdo po tihem prišepne.
Hitro prispeva pod vrh. Pogled nanj je vreden vsega truda. Čaka naju pa še zadnji vzpon. Z vrha se spušča skupina planincev, ki naju očitno niti ne pričakujejo. Že se vzpenjava po železni vrvi navzgor. Znajdeva se v situaciji, ki jo morava na hitro rešiti. Sredi stene na ozkem predelu morava obiti skupino planincev. Kdo ima tokrat zeleno luč? Mudi se nama, ker želiva ujeti prelepi pogled. Glede na to, da sva dva, njih pa približno petnajst, se obrneva in spustiva po steni navzdol. Planinci se razveselijo lepe geste. Tako, sedaj pa brž na vrh, sem si rekla … in res prideva na vrh … to pa je trenutek, ko ti zastane dih … pozabiš na vse, kar se je na poti do vrha dogajalo … zadihaš svež gorski zrak, ki te napolni z dodatno energijo … Pozabiš na vrvež v dolini, pozabiš v glavnem na vse, kar se dogaja na nižji nadmorski višini od tebe …In to uživaš v zavedanju, da si danes že naredil nekaj za okolje in za sočloveka.
»Bodimo tudi v dolini v prometnih situacijah strpni in prijazni do sovoznikov.«
