Kontakt

Tri pike je (so) zanimivo ločilo. Ali mašilo? Poglejmo dva zgovorna primera.

Sem zanesljiv, deloven, motiviran, odločen … (Napiše kandidat za zaposlitev)

 

Zastonj! ... Visoka stena je med nama,

ki nihče dalje in vrhá ne ve ji ...

Ti rada bi služabnika v livreji,

Ti rada bi bilá visoka dama.

 

Za … se skriva nekaj nedoločljivega. Nekaj, kar se ne da povedati z besedami, nekaj, za kar je treba umolkniti, premisliti; včasih utihniti, da bi doživeli napisano ali se poistovetili z avtorjem, včasih iz spoštovanja, včasih zato, da besede sedejo na pravo mesto. S tem namenom je pesnik Dragotin Kette uporabil tri pike v navedenem odlomku iz cikla pesmi Slovo. Globoka, čustvena refleksija, ki jo preberemo počasi, poslušamo počasi, počasi dojemamo in ob koncu spoštljivo obmolknemo.

Prav zato raba treh pik v prvem odlomku ni primerna. Svoje osebnostne lastnosti moramo natančno poznati, poved, v kateri jih navajamo, ne more ostati »odprta«. Tri pike so namreč lahko končno (na koncu povedi) ali nekončno (sredi povedi/stavka) ločilo. Primer rabe treh pik v prvem verzu navedenega Kettejevega odlomka je še posebno zanimiv, saj imamo najprej klicaj, potem pa še preoblikovan razmislek oziroma pavzo. Pesniška svoboda v poslovnih dopisih in strokovnih besedilih ni predvidena, zato s takimi primeri ne bomo imeli opravka.

Tri pike imajo še to posebnost, da se pišejo nestično, kar pomeni, da je tako pred kot za ločilom presledek. Če skočijo v naslednjo vrstico, nič za to. Kadar bi jih radi uporabili za označitev nedokončane misli, lahko uporabimo pomišljaj (ravno tako nestični).

Pogosto so zlorabljene tudi v govoru. Ko ne znamo ali nočemo dokončati misli, rečemo: »… pa tri pikce.« Zato so pogosto mašilo.

Skratka. Tri pike v poslovnem svetu kažejo pomanjkljivo znanje slovenskega pravopisa in pomanjkanje občutka za slog. Niti v poslovnih niti v strokovnih besedilih zanje ni prostora. Prepustimo jih intimi: pesništvu, dnevniškim zapisom, zasebnim pismom. Naj opravljajo svojo temeljno vlogo: daljšajo trenutke, polnijo prazen prostor z bogatimi predstavami, občutki in mislimi, naj dajejo misliti, naj nam omogočijo, da se prepustimo čustvom.

V poslovnem svetu je treba znati postaviti piko. Biti odločen in postaviti mejo. Kadar naštevamo in se zavedamo, da nismo povedali vsega, ker ni treba ali je jasno iz sobesedila, se odločimo za krajšavo itn., ki pomeni in tako naprej, ali idr., ki pomeni in drugo. Ti dve krajšavi nista vedno zamenljivi.

Tri pike torej ne smejo biti mašilo. Uporabljene naj bodo redko, premišljeno, v besedilu, ki to dovoljuje. V pesniškem jeziku se tej situaciji reče zamolk ali aposiopeza. Kot v pesmi Zvečer Otona Župančiča.

Vsa tenka, vsa mirna

je zarja večerna,

da vidim zvezde skozi njo:

nad kupolo mračno

čez mesto temačno

se tiho v loku svetlem pno.

 

Golobov se dvoje

med nebom, vodo je

preneslo s perotmi blestečimi ...

Dovolj si trpelo,

kaj zahrepenelo,

srce, si spet po sreči mi?

Avtor: Ana Peklenik

Dobimo se na družbenih omrežjih