Kontakt

Budilka zazvoni – nadležno kot vedno. Dvakrat jo ignoriram, potem odprem oči. Skozi zavese zaslutim jasno nebo.

Pred oknom šumijo zeleni javorji in nosijo vonj po svežem, a toplem jutru. Ko bom stopila na ulico, me v odprtih sandalih ne bo zeblo. Vstajam počasi kot vedno, ampak voda za kavo zavre hitreje, kadar je zunaj ob tej uri svetlo in občutek bosih nog na kuhinjskih tleh je prijetno poživljajoč. Ne tako kot pozimi, ko že v postelji iščem pulover in nogavice. Za zajtrk v kosmiče zrežem zrelo breskev. Ko stopim skozi vhodna vrata, oblačila lahkotno zaplapolajo okrog nog. Čisto možno se mi zdi, da bi šla lahko naslednji dan pred službo na jogging. – To se nikoli ne zgodi, ampak všeč so mi ljudje, ki tečejo mimo mene, ko se peljem v službo. Jaz bom to počela zvečer, ob devetih, ko bo že večer, ampak bo še vedno svetlo. Mogoče se bo že stemnilo in takrat me bodo spremljale kresničke.

V avtu poslušam Music for the jilted generation. Pozimi so to prehitri ritmi, poleti pa obrnem gumb za glasnost in če ne bi zavila z očmi vsakič, ko srečam koga, ki je prepričan, da je njegovo poslanstvo skrb za glasbeno razvedrilo vseh udeležencev v prometu v radiju dveh kilometrov, ki iz nepredstavljivih razlogov v avtu nimajo radia (ob tem pomislim na zadnji krik mode – pešce z ozvočenjem, ampak to si zasluži povsem svoje poglavje), bi do konca odprla okno avtomobila. Poleti avtomatično prestavljam v višje prestave. Pohodila bi plin in se odpeljala proti morju, ampak tudi v službo se peljem z veseljem. Tam bodo vsi nekako lepši kot po navadi. Podzavestno se nasmehnem in … stopim na zavoro. Voznik (novega, večjega, zmogljivejšega) avtomobila pred mano poletna jutra očitno preživlja v drugačnem ritmu kot jaz. Popolnoma vseeno mu je tudi za table z omejitvami hitrosti. 50 piše. Ne 30. Pomislim, da je eden tistih, ki bremzajo že 300 m pred križiščem, ampak ne, ni se odločil zaviti levo. Mogoče telefonira, namesto njega pa šofira avtopilot v eni od bolj odročnih možganskih vijug. Take človek sreča vsak dan. Ceste so jih polne. Glasno se pogovarjam: »Človek, a te v avto šoli niso naučili, da prepočasna vožnja NI v redu!?« Zakaj policaji nikoli ne ustavijo nikogar zaradi prepočasne vožnje? Poskakujem po sedežu, ampak na tej cesti te ne morem prehiteti. Poleg tega bom kmalu v službi. Vsak dan znova pomislim, kako je super, da delam blizu doma in mi je dolga vožnja v službo prihranjena. Na parkirišču ni kupov snega, tudi če dežuje, ne odprem dežnika. Z vrečko, v kateri je solata, pozdravim sodelavce. »Kje si bila za vikend? Uuu, domače češnje! A bi danes po kosilu sladoled? Hudi sandali!« Usedem se za računalnik in všeč mi je občutek, da bo ob odprtih oknih v pisarni kmalu prevroče.

Avtor: Špela Bedene

Dobimo se na družbenih omrežjih