Doc. dr. Borut Stražišar je še eden v vrsti predavateljev, ki izkušnje iz svojega delovnega mesta in številnih dodatnih aktivnosti, vnašajo v predavalnice. Pri sicer resnih temah nikoli ne pozabi na humor. Zaposlen je na Agenciji za radioaktivne odpadke, je predsednik komisije za ravnanje z odpadki v občini Jesenice in predavatelj predmeta EU: pogodbe, institucije; Evropsko in mednarodno okoljsko pravo.
Moje delo na Agenciji za radioaktivne odpadke je precej podobno delovanju t. i. klasičnega »hišnega pravnika.« Dejansko se ukvarjam z vsemi pravnimi problemi, s katerimi se soočajo tudi pravniki v podjetjih – od delovno-pravnih vprašanj, pogodbenega prava, prava varstva zasebnosti ... Razlika je le v tem, da organizacija deluje na jedrskem področju. Zato je potrebno imeti tudi znanje t. i. nuklearnega prava. Gre za sorazmerno mlado pravno področje, ki se še gradi. Pravo na tem področju namreč sledi spoznanjem jedrske stroke. Problemi v jedrski stroki pa se spreminjajo skozi čas. Sprva je bilo več poudarka na jedrski varnosti ter neširjenju jedrskega orožja. Danes se stroka bolj ukvarja s problemom jedrskih odpadkov ter iskanju čiste energije – uporaba fuzije. V Franciji trenutno poteka EU program Iter. V ta program je vključenih 35 držav. Cilj je izgradnja fuzijskega reaktorja, ki bi, šolsko rečeno, posnemal procese na soncu. Agencija za radioaktivne odpadke trenutno izvaja tudi enega večjih infrastrukturnih projektov – gradnjo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v Vrbini pri Krškem.
Področje mednarodnega okoljskega prava je, glede na ostala pravna področja, sorazmerno mlado področje. Pojavilo se je v 70-ih letih 20. stoletja. Mednarodno okoljsko pravo se je razvijalo glede na pomembnost posameznih okoljskih vprašanj v mednarodni skupnosti. Človek živi in deluje v naravnem okolju oz. s svojim delovanjem močno vpliva na okolje. Od tod obsežnost in kompleksnost okoljskega prava. Prva in druga svetovna vojna sta na okolju in kulturni dediščini povzročili veliko škode. Tudi kasnejši vojni konflikti koncem 20. in v začetku 21. stoletja niso prizanesli kulturni in naravni dediščini. Sprva so ZN obravnavali zaščito kulturne in naravne dediščine ločeno. Leta 1972 pa je bila sprejeta konvencija o zaščiti svetovne naravne in kulturne dediščine. Prišlo je namreč do spoznanja, da je kulturna dediščina sestavni del določene pokrajine (torej narave – npr. parki). Snovna in nesnovna kulturna dediščina je tudi v drugih segmetnih neločljivo povezana z dogajanjem v naravi (pri nas recimo Kurenti). Prav zaradi tega je mednarodno pravo obe področji začelo obravnavati neločljivo.
Sodobnih problemov mednarodnega okoljskega prava je več. Prvi problem je je vzpostavljanje neambicioznih ciljev. Ker je cilj, da bi posamezno konvencijo podpisalo kar največ držav, gre to na škodo varovanja okolja. Čeprav bi bili potrebnejši strožji ukrepi, jih države podpisnice niso pripravljene sprejeti. Gre namreč za večni dvoboj med kapitalom in okoljem. Ker je bilo doslej okolje zastonj, ga je kapital lahko neomejeno izkoriščal. Sedaj je človeštvo prišlo do točke, ko je začelo okolje izstavljati račun tudi kapitalu. Povečanje poplavne, požarne in plazovne nevarnosti ogroža tudi tovarne in kmetijstvo, s tem pa tudi kapital. Pridelava in predelava tako postajata dražja. Odrekanje delu proizvodnje zaradi varstva okolja bi pomenilo zmanjšanje povečevanja profita. S tem pa je ogrožen temelj delovanja sodobnega kapitalizma, ki temelji na nenehni gospodarski rasti. Ustavitev gospodarske rasti povroča globalne finančne krize, katerih največje žrtve so običajni ljudje.
Drugi problem mednarodnega okoljskega prava je veliko število konvencij. Ker človeštvo ne deluje znotraj strogo določenih meja, se pojavljajo ti. sive cone. V tem primeru nastane vprašanje, katera konvencija se uporablja. V mednarodnem javnem pravu ne obstaja neka mednarodna inštitucija, ki bi skrbela za medsebojno skladnost konvencij. Prav ta neskladnost v sivih conah povzroča največ problemov.
Tretji problem mednarodnega okoljskega prava je pravzaprav problem celotnega mednarodnega javnega prava. Mednarodne konvencije namreč nastajajo skozi daljše časovno obdobje. Čas nastanka konvencije do uveljavitve je od 10 do 25 ali več let. V času nastajanja konvencije se družba razvija. Del tega razvoja se sproti vključuje v tekste konvencij. Vendar je večina konvencij ob uveljavitvi že zastarelih ali deloma neustreznih.
Koncesija pomeni vzpostavljanje pogodbenega razmerja. Pri nas ni posebnega zakona o koncesijskih pogodbah. Dejansko se po podpisu pogodbe med koncesionarjem in koncedentom uporabljajo pravila obligacijskega prava. Na področju pogodbenega prava pa velja načelo izpolnitve, ki je lažja za dolžnika. To pomeni, da tistega česar stranki nista dogovorili v pogodbi in tudi zakon nič ne določa, dolžnik izvede na način, ki je zanj lažji. Problemi nejasnih pogodb se kažejo po vsej Evropi – od slabo vzdrževanih avtocest v Italiji, preko problemov zdravstva v Veliki Britaniji in Nemčiji do problemov na področju odpadkov v Sloveniji. Korona virus je dejansko pokazal vse slabosti prenosa javnih služb na zasebni sektor. Sam sem na problem delovanja zasebnega sektorja v javnih službah ob izrednih razmerah opozarjal že leta 2004. Zanimivo je, da je število branj omenjenega prispevka od časa nastanka Korona krize naraslo za 10.000 (prej pa v 7-ih letih vsega skupaj 20).
Obsežnost urejanja koncesijskega razmerja je odvisna od več dejavnikov. Ti dejavniki so pravna kultura, razvitost pravnega sistema, razvitost sodne prakse, pohlep zasebnih izvajalcev, pričakovanje in potrebe prebivalstva in ne nazadnje usposobljenosti lokalne in državne uprave. Na eni od mednarodnih delavnic o javno zasebnem partnerstvu leta 1998 so nas predavatelji posebej opozarjali, da je nujni predpogoj za javno-zasebna partnerstva (koncesije) visoko usposobljena državna uprava ali pa vsaj zaupanja vredna državna svetovalna podjetja z ustreznim znanjem in izkušnjami. V Republiki Slovenji nimamo nič od tega. To se sedaj zelo kaže na področju ravnanja s komunalnimi odpadki. Sprivatizirali smo del ravnanja z odpadki – pogodbe pa ne urejajo izrednih razmer ali spremenjenih okoliščin. Zasebna podjetja delujejo izključno za lastni dobiček in ne v dobro javnosti - to je njihov legitimni interes. Je pa problem lokalne ali državne politike, da tega interesa ne zna ali ni sposobna omejiti. Kopiranje iz tujine, brez da bi razumeli vsebino, je nesmiselno. V slovenski zakonodaji imamo zelo veliko rešitev kopiranih iz Nemčije, Avstrije, Švedske ali drugih EU držav – pa zadeva ne deluje. Zakaj? Ker nimamo iste mentalitete in kulture. Zato najdemo nek izvirni, Balkanski način izvajanja.
Osebno sem bolj naklonjen izvajanju javnih služb znotraj javnega sektorja. Imamo namreč premalo strokovno usposobljenega kadra ter znanja, da bi znali v koncesijskih razmerjih ustrezno zaščiti interes javnosti. Za koncesije bomo morali v Republiki Slovenji najprej pridobiti ustrezna znanja in izkušnje. Nato se bo moral vzpostaviti ustrezna pravna kultura. Šele nato bomo lahko imeli dobro delujoče koncesije.
Nihče natančno ne ve, kaj koncept vzdržnega razvoja pomeni. Vsak narod in politična opcija si ga razlaga po svoje. Je sicer zelo dobra volilna in politična floskula, ki pa nima neke resne vsebine. Sam na predavanjih omenjam, da gre za tisto znano definicijo strahu – nekaj kar je v sredi votlo, okrog pa nič ni. Gre za iskanje svetega grala v katerem bi bil volk sit, koza pa cela, ali prenešeno na okolje – kapital bi imel trajno gospodarsko rast, okolje pa bi ostalo neokrnjeno.
Pojmovanje varstva okolja kot individualne človekove pravice je uvedlo Evropsko sodišče za človekove pravice. Od leta 1990 je vedno več sodb, kjer posameznikom priznava odškodnine zaradi dopuščenih posegov v okolje ali škode, ki je nastala v okolju zaradi gospodarske dejavnosti. Bivanje v zdravem okolju je sodišče uvrstilo pod več različnih temeljnih človekovih pravic. Z vplivanjem na okolje namreč posegamo tudi v zasebno sfero in nedotakljive temeljne pravice človeka.
Vprašanje smradu ni tako kompleksno, kot se prikazuje pri nas. Vprašanje smradu je del t. i. sosedskega prava. Sosedsko pravo so prvi razvili Švicarji. Temeljno vprašanje sosedskega prava je, katere imisije in emisije so za okolje dopustne in naravne. Za kmečko okolje povsem naravno in običajno, da vas ob zori zbudi glas petelina. Za mesto je povsem normalno, da imate hrup in smrad avtobusnega prometa. Torej na kmetih ne morete pravno doseči, da bi petelina usmrtili, v mestu pa ne ustaviti avtobusnega prometa. Osebno namreč ne vidim potrebe po merjenju smradu. Potrebno je najprej ugotoviti, ali dejavnost izpolnjuje vse okoljske zahteve in standarde ali ne. Potem pa je potrebno pogledati, ali je dejavnost bila ustrezno umeščena v prostor ob ustreznem sodelovanju javnosti ali ne. In končno je potrebno pogledati, ali je zaradi razvoja okolja, takšna dejavnost primerna v tistem okolju. Če dam primer iz Dunaja. Sežigalnica in sortirnica komunalnih odpadkov se nahaja v centru Dunaja. Tudi če se sprehajate ob samem objektu ni nikakršnega smradu. Vprašanje smradu je torej pri nas bolj vprašanje dopuščanja neustrezne tehnologije, ne pa dejansko vprašanje. Čudi me, da se zaradi tega v Republiki Sloveniji še nihče ni pritožil na komisijo EU ter Evropsko sodišče za človekove pravice.
Zelo različno. Odvisno od njihovega delovnega ali interesnega področja.
Korona virus in ustavitev javnega življenja v preteklih dveh mesecih sta pokazala na krhko soodvisnost človeka in okolja. Upam, da nas bo Korona kriza naučila bolj ceniti okolje v katerem živimo. Dejstvo je, čeprav vsemogočna medicina tega ne priznava, da nas je večjega širjenja okužbe rešilo predvsem zdrava narava ter naša redka poseljenost. Če pogledamo širjenje problematiko pandemije, vidimo njeno omejenost na najgosteje naseljena območja. Na redkeje poseljenih območjih so bili pojavi pandemije zgolj sporadični.
Glede na navedeno menim, da bo priložnosti za diplomante varstva okolja vedno več. Gre za poklic, ki bo pridobil na veljavi v naslednjem desetletju. Prej ali slej bo družba morala spoznati koristnost teh diplomantov. V tujini se to že dogaja. Tako se v okoljske projekte vedno bolj vključujejo lokalni študentje, ko poizkušajo najti sprejemljive rešitve. Ker gre za neplačane ljudi, ki živijo v nekem okolju, so njihove rešitve med lokalnim prebivalstvom veliko bolje sprejete. Žal mi je, da v Republiki Sloveniji župani še niso odkrili te možnosti in potenciala. Mislim, da bi lahko z vključevanjem študentov iz lokalnega okolja uspeli najti rešitev tudi za Malo Mežaklo.
Dela za diplomante bo dovolj – potrebna bo zgolj njihova radovednost in inovativost predvsem pa sposobnost nekonvencionalnega razmišljanja.
Avtor: Tatjana Čeh Naglič
