Dr. Vildana Sulić Kenk je bila lani nominirana za inženirko leta. Na programu elektroenergetika predava predmet Osnove elektrotehnike pa tudi Uporabno mehaniko s hidrodinamiko. Ko jo spoznate v živo, vas navduši s svojo energijo in spremeni marsikatero mnenje o strokovnjakih področja kot dolgočasnih in resnih ljudeh. Je vodja razvojne skupine v podjetju Fotona iz Ljubljane, ki v svetu slovi kot vodilno na področju inovacij, razvoja in proizvodnje laserskih sistemov.
V Fotoni se večino časa ukvarjam s kakovostjo, kibernetsko varnostjo ter standardizacijo programske opreme v laserskih medicinskih napravah, ki jih podjetje izdeluje. Nove izdelke spremljam od same zasnove do dejanske vpeljave v proizvodnjo ter do same registracije po svetovnih trgih. Skrbim tudi za implementacijo tehničnih in sistemskih standardov ter zakonodajnih zahtev v razvoju ter tako vplivam tudi na to, da gre razvoj v korak s časom. Povezujem razvoj, marketing ter proizvodnjo.
Pravzaprav so me nominirali v podjetju. Jaz si to štejem v čast. V Fotoni nas je le nekaj razvojnic, torej nas ni ravno težko opaziti. Očitno to, da če delaš nekaj s srcem, ljudje opazijo. Fotona me je verjetno predlagala, ker sem se izkazala kot inženirka, a tudi, ker so prepoznali, da bi lahko bila motivacija mlajšim dekletom. Zelo podpiram projekt »Inženirke in inženirji bomo«. Žal res ni veliko deklet na teh študijih, saj morda na zunaj niso videti zanimivi. Nekatera dekleta morajo morda videti, da nismo le »neke Helge«, ampak tudi povsem običajna preprosta dekleta. Taka, ki rade nakupujemo, poklepetamo in se uredimo.
Ko sem začela s poučevanjem, je bilo na šoli več starejših študentov, sedaj pa se pojavljajo tudi precej mlajši. Odrasli se mi zdijo veliko bolj hvaležni, morda si težje utrgajo čas za študij. Cenim jih, da žonglirajo med vsemi zadolžitvami. Vedno jim skušam predati tudi to, da naj bodo ponosni nase, na svoje znanje, naj se pohvalijo s tem, da se učijo, naj vlagajo v svoje znanje, saj ti znanja nihče ne more vzeti. To je edino, kar ti ostane in lahko s tem nekaj narediš zase in za svojo dušo.
Ja, oče je rekel: programerka naj bo. Pa vendarle tudi če se ne bi uprla očetu, bi še vedno šla v smer, ki bi mi omogočala veliko različnih smeri študija in tudi zaposlitev. Če se ne bi uprla, bi se zame prav tako »ok« izšlo. Tega mojega mini uporništva - šla sem študirat na isti naslov, le na drugo fakulteto, mi ni žal. Če bi sledila željam očeta, pa bi se morda kdaj vprašala, zakaj nisem šla študirat tistega, kar sem želela. Je pa tudi oče seveda sprejel mojo odločitev ter je navdušen in ponosen name. Izbira, kakršnakoli na področju tehničnih poklicev, pač ne more biti napačna. Vedno in povsod se najde delo, ki se pri drugih smereh morda ne.
Jaz imam srečo ali pa nesrečo, da predavam osnovne predmete, ki pridejo prav povsod. Tudi, če ima nekdo veliko, morda 20 let izkušenj in se mu sprva zdi to dolgočasno, je pomembno, da osvojimo bazo. Temelji morajo biti pravi, četudi je kdaj kakšna definicija malo »sitna«. Vesela sem, da gremo čez vse in utrdimo osnove, da lahko nato pri drugih predmetih znanje nadgradijo. Brez osnovnih zakonitosti izkušnje žal ne pomagajo. Pri Osnovah elektrotehnike imajo študenti tudi seminarsko nalogo, kjer imajo glede teme povsem proste roke. Edina omejitev je področje elektrotehnike. Spodbujam jih, da napišejo nalogo o tem, kar jih zanima. Nekdo se poglobi v življenje Nikole Tesle, drugi predstavi svoje delo, prinesejo električno kitaro, svetila, varovalno opremo s terena in podobno. Takrat spoznamo, kako široko je področje. Tam se pojavi največ vprašanj in predstavitve vzbudijo res veliko zanimanja. Vseh vsebin pri tem predmetu ne moremo spoznati, se pa pri vseh seminarskih nalogah v razpravi nato dotaknemo zakonitosti, ki so v ozadju. Pri fiziki iščemo veliko primerov iz narave in tam je tudi kar nekaj vprašanj. Vsi se lažje vživimo, če so primeri iz življenjskih situacij. Na primer: kdaj kozarec piva lažje zdrsi po točilnem pultu. Če si nekdo tako lažje predstavlja silo trenja in silo lepljenja, je zame to uspeh. Tudi pri osnovah elektrotehnike nam ta primerjava pride prav. Res lažje razumemo, kaj je jalova moč (pena), kaj je delovna (pivo). Velikokrat pa tudi sami povedo in delijo zanimivosti s terena. Tudi načrtno jih pozovem, da ne govorimo zgolj o teoriji.
Vedno so dobri in slabi trenutki. Tudi če delaš s srcem, najdeš kakšno reč, ki ti ne gre in obupuješ. A potem kar najdeš neko energijo in zmoreš. Tudi predavam s srcem. Težko pa grem iz službe na predavanja. Najraje bi šla domov, ker sem utrujena. Ko sem v avtu, se včasih vprašam, kaj mi je tega treba? Ampak že ob prihodu v referat me organizatorja Biba in Klemen napolnita z energijo. Ko pa stopim pred študente, sem po štirih urah bolj polna energije, kot pred začetkom. Kljub temu da gredo ure in ure, si kar nasmejan. Kot buldožer greš naprej. Enako velja za mojo službo. Nisem človek, ki bi skakal od veselja, da grem v službo vsak dan. Rada pa počnem, kar počnem. Vidim prednosti in slabosti, ob problemu ne obupam, temveč kar »rinem in rinem«. Poskušam stvari izboljšati. To se meni zdi delati s srcem. Torej tudi v slabih časih ali ko je treba spisati kakšno neprijetno poročilo, delo kar izpelješ. Poleg tega v zadnjih letih opažam, da mi je zelo pomembno, kakšen kolektiv imam okoli sebe. Če so okoli mene prijetni ljudje, s katerimi se dobro razumemo, da vidijo, da se da, da je delovno okolje zdravo, potem … »sky is the limit« (meja je le nebo op. av.). Kar vesel si in zadovoljen.
Jaz v idealnem svetu ne bi ločevala poklicev po spolu. Tako so lahko moški odlični kuharji in ženske odlične inženirke. Menim, da si noben poklic ne zasluži delitve. Res ne bi smel biti fenomen, če se ženska prikaže med inženirji. Je pa res, da nas družba že zgodaj usmerja. Delitev je na rožnato in modro barvo. Fantje v delavnico, dekleta v kuhinjo. Zato je treba malo spodbuditi ženske za tehniške stvari. Menim namreč, da so najboljši timi mešanih spolov in iz različnih področij. Prinašamo namreč različne poglede. To je tudi razlog, da v njih nimamo le tehnične, temveč tudi družboslovno podkovane strokovnjake. Če imaš raznoliko ekipo, si bolj odprt, bolje deluješ, pride do več idej, saj ima vsak svoj pogled. Prav je, da so ženske med inženirji, toda ne na silo. Nihče ne trdi, da bi moralo biti razmerje enakomerno. To verjetno nikoli ne bo. Kakšna ženska več, pa bi bila potrebna, ker prinašamo drugačno energijo in poglede, saj tudi smo drugačne. Še vedno pa govorimo o stroki. Strokovni moramo biti vsi. Tudi v drugih poklicih bi bilo bolje, na primer med pedagogi, če bi bil kakšen moški več. Vendar pa ne govorim o kvotah, torej da bi moralo biti na primer 50 % žensk ali kaj podobnega. Potrebno je namreč slediti svojim željam. Žal mi je le, da še vedno obstajajo zgodbe deklet, ki si želijo v tehnično stroko, pa jim rečejo, da to ni za dekleta. Jaz sem šla z očetom v delavnico »šraufat«, nato pa z mamo v kuhinjo med lonce. Čeprav sta imela tradicionalno delitev vlog, tega name nista prenašala. Žal bi mi bilo, če bi v dekletih v šoli, starši ali kdorkoli zatrl to njihovo željo. Enako velja za fante, ki si želijo v poklice, kamor se po mnenju nekaterih »ne spodobi«. Za te mi je žal. Žal mi je tudi, če se delodajalci odločajo na podlagi spola in ne na podlagi kompetenc. Govorim o diskriminaciji v obeh smereh.
Na faksu sem kdaj slišala kakšno stereotipno izjavo v stilu »kaj pa ta pupa tule«. Posebej, če se urediš, kdo pripomni, ali »misliš, da si na modni brvi«. Sicer pa so me lepo sprejeli. Res pa je, da sem jaz dolgo časa mislila, da sem ena izmed njih, izmed fantov. Sčasoma pa ugotoviš, da morda vendarle nisi. Ugotoviš, da kakšne stvari drugače vidiš in da ni s tem nič narobe. Ni potrebe, da smo dekleta fantovske, če smo v tehniških poklicih. Spomnim se neke študentske zabave. Študente elektrotehnike so vedno združevali z drugimi smermi tako, da so uravnotežili razdelitev po spolu. Večinoma torej s pedagoškimi smermi. Spomnim se, da je voditelj dogodka postavil nagradno vprašanje za »štromarje«. Takoj sem dvignila roko, da bi odgovorila. Kljub zatrjevanju sošolcev, da sem »njihova«, mi niso verjeli, da sem študentka elektrotehnike. Na pogled so me umestili med pedagoginje. Svoj študij sem morala dokazati s študentsko izkaznico in nato nagrado vendarle dobila. Večinoma gre bolj za začudenje, a v pozitivnem smislu. Pred kratkim sem imela intervju za lokalni časopis. Potem je soseda povedala, da so pri njih doma skoraj s stola padli, ker česa takega od mene niso pričakovali. Moja podoba stereotipno ne gre skupaj z mojo izobrazbo. Je pa res, da je taka realnost. Ob 350 študentih je bilo v mojem letniku 10 deklet. Leto za nami le ena. Tako ni nenavadno, da nas ljudje ne pričakujejo. Sem pa vesela, da imam sedaj, ko učim na programu elektroenergetike dve študentki. Obe sta pridni in zagnani. Enaka pravila so sicer za vse in jih ne želim izpostavljati. Mi je pa v veselje, da tudi odrasle ženske pridejo po dodatno tehnično izobrazbo.
Če je volja, je moč. Vse se da, če se hoče, je eden od mojih motov. Mislim, da smo vsi predavatelji na voljo za pogovor. Prav tako se povežejo študenti med seboj. Da se, saj smo odprti za vsa vprašanja. Šola je res prilagojena izobraževanju odraslih in se vedno najdejo rešitve. Študenti prihajajo z različnimi motivi: nekateri zaradi dela, drugi le zaradi radovednosti. Res mi je veselje, ko jih nato opazujem ob diplomiranju. Moje sporočilo je: ne obupati, kajti vedno se najde rešitev. Tudi kadar gre za povsem drugo smer, kot je predhodna izobrazba … vse se da.
Avtor: Tatjana Čeh Naglič
