V zadnjem mesecu in pol sem kar nekaj časa preživela na letalih, letališčih in na poti do njih. Na prvo potovanje sem se odpravila sama. Imela sem ogromno časa za razmišljanje in tako se mi je ob opazovanju vrveža pri izvedbi potovanj, hitenja potnikov in delavcev ter spreminjanja časovnic in urnikov prikradla misel, da je le urejena logistika tista, ki omogoča današnji tempo mobilnosti oseb in transporta blaga. Ob zamudi letala in posledično skoraj naslednjega transferja, pa se mi je ta misel samo še potrdila.
Potovanje je trajalo 12 ur, večinoma brez večjih zapletov. Za prevoz iz Ljubljane na letališče v Benetke sem uporabila najbolj znanega roza cestnega prevoznika, ki me še nikoli ni razočaral. Logistika jim definitivno ni tuja, že sama rezervacija prevoza je zelo enostavna in zanesljiva, všeč mi je tudi potrditev časovnice s številko leta, s čimer definitivno ne moreš narediti napake pri rezervaciji.
Kombi je bil poln in vsi smo nestrpno pričakovali prihod na letališče. Kmalu po prečkanju meje nas je voznik obvestil o hudi prometni nesreči na avtocesti do Benetk in posledično zastojih, zato bomo šli po drugi poti. Tudi na drugi, daljši poti, je bila nesreča. Huh! Še dobro, da ga je tehnologija pravočasno obvestila in peljala skozi najožje italijanske uličice vse do letališča, kjer sem ugotovila, da ima moj let uro in pol zamude – super! Sledilo je preganjanje dolgčasa in prekladanje po beneškem letališču, najdražja in najkrajša dolga kava, ter končno – prihod letala. V času trajanja leta sem kalkulirala kdaj pristanemo in kdaj imam naslednji let. Sranje! Istočasno! Po krajšem paničnem napadu, sem ugotovila, da imam pravzaprav celo uro časa do naslednjega leta, zaradi preskoka v kasnejši časovni pas. Pravzaprav ne veliko na letališču, kot je Manchester, kjer traja kar nekaj deset minut, da prideš od enega terminala do drugega. Vse se je dobro končalo in uspešno sem »ujela« drugo letalo.
Let z otoka je ob klepetu s starejšo, pretirano našminkano gospo, hitro minil. Ob prihodu v Manchester me je oranžni nizkocenovnik spet razočaral – 40 minutna zamuda letala. Ok, grem po trgovinah, tam jih je kar nekaj, nato pa ugotovim, da obstaja precej velika možnost, da zamudim transfer iz Benetk v Ljubljano. Akcija! Priklopim se na wifi, seveda ne dela. Plus za zajete podatke tudi znotraj EU. Izvem, da me prevoznik ob zamudi na letališču čaka do 15 minut, če je letalo že na ploščadi. Huh, postanem živčna, ker vem, da oranžni prevoznik ne bo točen in bo zamuda realno večja od 40 minut. Let je bil, kljub družbi uglajene indijke in prijazne angležinje, ki mi je kupila kavo, zelo stresen. Takoj po pristanku sem pograbila prtljago in tekla proti izhodu hitro, kolikor je zmogel moj kovček, medtem skoraj podrla tečno italijanko (mislim, da je njen mož nekaj časa tekel za mano), se postavila v vrsto za kontrolo in hkrati klicala voznika, naj me počakajo – takrat sem že zamujala. Seveda, dan ne bi bil popoln, če ne bi stala v napačni vrsti. Zgleda še obstajajo prijazni ljudje, ali pa sem bila videti tako obupno živčna, v glavnem vsi so me spustili naprej. Na carini sem doživela še eno lepo presenečenje, italjanski carinik me je pozdravil z »dober dan« in mi ga res polepšal, saj sem že vedela, da me voznik čaka in tekla dalje. Šele ko sem se usedla v kombi mi je pričelo srce razbijati, mislim, da mi prej nekaj časa sploh ni utripalo.
Na lastni koži sem izkusila, da je urejena logistika resnično pomembna panoga, brez katere ne moremo živeti. Ljudje se že ves čas svojega obstoja organiziramo, toda z današnjim tempom življenja šteje vsaka minuta in vsak korak vsakega posameznika v logistični verigi. Vsak dejavnik pri potovanju ali pošiljanju blaga ima pomemben prispevek h končnemu rezultatu in nobena malenkost ni zanemarljiva.
Po tej izkušnji sem imela pred naslednjim potovanjem cmok v grlu, ker smo družinsko potovali z dvema majhnima otrokoma in vsaka zamuda letala, transferja … pomeni 4-kratni strošek, vsak premik je počasnejši, manj pozoren si na čas, ker moraš misliti še na cel kup drugih stvari.
Potovanje se je začelo ob 1.40, ko smo se odpeljali z domačega dvorišča proti Ljubljani, kjer nas je že čakal kombi. V Trst smo prispeli ob 3.40, let smo imeli ob 7.10, letališče pa se odpre ob 5.00. Dva majhna otroka, mraz in sredi noči, mi pa pred vrati letališča. Nekaj časa smo se pisano gledali, pojedli sendviče in čakali. Čez debele pol ure nas je opazil varnostnik in nam prijazno odprl vrata. Po Italiji smo leteli z njihovim lokalnim zeleno rdečim prevoznikom in na lastni koži ugotovili zakaj niso na dobrem glasu. Tako na letu Trst – Rim, kot na Rim – Catania, so nam dodelili ločene sedeže, tako da bi morali sedeti vsak na svojem koncu letala. Kolikor mi je znano, 3 letnik ne more sedeti sam na letalu v družbi popolnih tujcev. Kljub neodobravanju stevardes, smo naredili, kar bi naredil vsak starš – z možem sva se usedla vsak k enemu od otrok in naredila cel kaos na letalu, ker je najin premik pomenil premik tudi za druge potnike. Ali imajo slab program za posedanje potnikov in bi potrebovali dobrega strokovnjaka za logistiko ali pa jim je popolnoma vseeno za stranke.
Lepo je, ko ti gre vse kot po maslu, sploh ko zaključuješ dopust. Modri nizkocenovnik je bil točen, let krajši od pričakovanega. Po pristanku v Trstu, smo ravno začeli razmišljati, kaj bomo počeli še dobro uro, do prihoda našega prevoza v Ljubljano, ko dobim SMS roza cestnega prevoznika »odhod je možen že čez 10 minut, prosim sporočite.« Kaj je lepšega? Vse se je poklopilo, praktično brez čakanja.
Opisala sem nekaj primerov dobre in slabe logistike. Slaba logistika nam lahko zagreni in zakomplicira potovanje, nas dodatno finančno obremeni, nakoplje težave, če ne drugega nas zagotovo spravi v slabo voljo. Ob slabi logistiki podjetja si velikokrat rečemo »Nikoli več!«.
Kvalitetna, dobra podjetja, ki jim udobje strank in točnost nekaj pomeni, dajo velik poudarek na zaposlovanje strokovnjakov s področja logistike. Celoten potek dela je lažji, pa še stranke so srečne – splača se!
