Želja po novem znanju in odkrivanju nove kulture me je vodila do Romunije, države v jugovzhodni Evropi. Po pravici povedano, me države v razvoju oz. razvijajoče se države, kamor spada tudi Romunija, od začetka niso preveč pritegnile in jih verjetno nikoli ne bi izbrala za počitniško destinacijo. Vedno so me privlačile bolj visoko razvite skandinavske države, ki so sinonim za napredno in racionalno, saj slovijo po zadostnem lastnem ustvarjanju kapitala in tehnološkem razvoju. Kljub temu sem se odločila, da ponudim priložnost Romuniji, ki je zame imela primerno usposabljanje v okviru Erasmus programa. Kot organizatorka izobraževanja in karierna svetovalka se zavedam pomena vseživljenjskega učenja, zato sem sprejela ponujeno priložnost in se odločila, da se dodatno izobrazim na področju coachinga, ki mi bo v prihodnje koristil na delovnem mestu. Pri svojem delu se pogosto srečujem z ljudmi, ki potrebujejo pomoč in dodatno spodbudo pri doseganju zastavljenih ciljev. To so včasih študentje, iskalci zaposlitve ali mimoidoči obiskovalci izobraževalnega in kariernega centra B&B. V času usposabljanja sem spoznala, da je coaching lahko odlično komunikacijsko in motivacijsko orodje, ki odpira sveže poglede na osebne izzive ter krepi sposobnost odločanja, večjo medosebno učinkovitost in večjo samozavest.
Ljudje se največ naučimo skozi izkušnje, na delu, skupaj z drugimi ljudmi in s pomočjo drugih, ki so lahko naši vzorniki, mentorji ali učitelji. Prav zaradi tega imajo Erasmus programi v mojih očeh posebno vrednost, saj posamezniku ponudijo in omogočijo edinstveno, mednarodno izkušnjo. Na enem mestu imaš priložnost stopiti v stik z ljudmi različnih kultur, vedenj, mnenj in znanj. Že kot študentka sem se odpravila na polletno izmenjavo na Portugalsko, bila pa sem tudi del krajših izmenjav v Turčiji, Srbiji in Nemčiji. Enkratni spomini in lepa doživetja.
Kot vse ostale države, je tudi Romunija name pustila svojevrsten pečat. Že ob prihodu v mesto Timisoara, ki ga nekateri zaradi arhitekturne dediščine radi primerjajo z Dunajem, sem začutila močno nacionalno pripadnost in zavest, saj na številnih stavbah plapolajo zastave Romunije. Hitro sem opazila, da so Romuni zelo ponosni na svojo državo. Ljudje, ki se sprehajajo po mestu, nikamor ne hitijo. Vse teče zelo umirjeno in počasi, čutiti ni nobene naglice. V mestu sem se počutila varno. Kljub temu, da niso tako tehnološko napredni, se človeku zazdi, da prav nič ne pogrešajo in so svojim življenjem popolnoma zadovoljni. Všeč mi je bila njihova skromnost in preprostost. Poleg usposabljanja, smo imeli na voljo prosti čas, ki sem ga skupaj z ostalimi Erasmovci izkoristila za različne aktivnosti. Udeležila sem se tradicionalne romunske večerje, kjer me je najbolj prepričala njihova sladica papanasi.
Navdušena sem bila tudi nad vrhunsko uprizoritvijo opere Tosca, ki je v nas gledalcih prebudila prav posebna čustva. Kolegica Francozinja, ki je sedela poleg mene, je od ganjenosti zajokala. Še posebno se mi je vtisnil v spomin sončen dan, ki smo ga preživeli v osrčju narave. Predavalnico smo zamenjali za smučišče, kjer smo si izposodili vso potrebno opremo in se podali na bele strmine. Že sama triurna pot do tja in nazaj je bila polna smeha in zabave. Nihče od nas ni pričakoval, da bomo smučali, zato smo si med seboj izmenjali kapo, šal, rokavice in ostala zimska oblačila. Med seboj smo si pomagali ter drug drugega spodbujali, saj je nekaj udeleženk prvič stalo na smučeh.
Teden je neverjetno hitro minil in nastopil je dan, ko smo se morali posloviti. Sledili so objemi ter topli stiski rok.
Domov smo se vrnili bogatejši, ne le zaradi novega pridobljenega znanja, temveč tudi zaradi novih stkanih prijateljskih vezi in lepih spominov.
