Časi, ko smo se odrasli na veliko vpisovali v izobraževanje odraslih, se nam zdijo preteklost. Redni študij je dostopen vsakomur. Poglejmo, kje se srečata naša prihodnost in izobraževanje.
Zakaj in kdo se je v šolo vpisal pred leti?
Pred dobrimi petimi leti, v zadnjih vzdihljajih ponorele gospodarske rasti, je bilo zaposlitev nemogoče zgrešiti, lahko smo celo postavljali pogoje. Zlasti v javnem in z njim povezanem sektorju je imel delodajalec največ dva pogoja: stopnjo izobrazbe in žlahto(beri poznanstva). Cilj prenekaterega študenta je bila diploma kot ozaljšan papir in titulaza imenom.
V nekaterih šolah za izobraževanje odraslih smo se tudi v tistih časih, hvalabogu tudi na B&B, srečali z zelo visokim odstotkom študentov, ki so imeli poleg želje ali potrebe po diplomi tudi praktična znanja, sposobnosti, izkušnje in voljo, nadgraditi svojo izobrazbo za izboljšanje položaja v službi. Najprej je bila praksa, potem teorija za izboljšanje prakse. Ponosni smo na svoje diplomante, ko jih danes srečujemo na zahtevnih in odgovornih delovnih mestih. Težko rečem, kdo je za koga več naredil: šola za njihovo kariero ali diplomanti za ugled šole. Približno 1 : 1.
Zakaj in kdo se v šolo vpisuje danes?
Napredovanja v karieri so redkost. Javni sektor ne zaposluje in ne bo niti v prihodnje. Mladi odrasli s praktičnimi izkušnjami na specifičnih področjih so redki, saj jim študij do iksindvajsetega leta starosti (25+) ukrade možnost seznanjanja s prakso med delom. Študirajo zato, ker ni zaposlitev. Začaran krog, iz katerega dobimo, med drugim, tudi magistre in doktorje družboslovnih ved. Diplomirani filozof na zaposlitev žal ne more računati, Žižek je pa samo eden, pa še njega nimam ravno najbolj v čislih.
Bodimo si na jasnem: diplomanti strojništva, elektroenergetike, medicine in še nekaj strokovnih področij o teh težavah ne razmišljajo.
Odrasli se za študij ne odločajo več zaradi diplome, ampak zaradi uporabnih in iskanih znanj, ki jih bodo v šoli pridobili. Glej ga, zlomka. Res je študentov manj, tisti, ki se pa razmeram navkljub odločijo za študij, vedo, kaj hočejo. Biti boljši, sposobnejši, konkurenčni. Ne z diplomo (po tej delodajalci v gospodarstvu vedno manj povprašujejo), ampak z znanjem.
Kako bi bilo, šolskemu sistemu navkljub, smotrno ravnati?
Kaj je danes težje dosegljivo, zaposlitev ali šolanje? Zaposlitev. Potemtakem je po končani srednji šoli pametneje zagrabiti manj dostopno dobrino. Zaposli se, če imaš možnost. Pridobi reference, znanja, znanstva (očetov prijatelj direktor ti dandanašnji pač ne koristi več). Postavi se na noge in študiraj, ko se ugnezdiš. Redno, izredno, v okviru javnega ali zasebnega šolstva, vseeno. Študiraj v smeri, kjer si se našel pri delu, v smeri, ki se ti kaže kot dolgoročna karierna usmeritev.
Kdaj začneš s študijem? Vseeno, penzije živ ne boš dočakal. Do kdaj študirati? Do penzije. Formalno ali neformalno se učimo vse življenje. (Pri katerikoli starosti le zamenjaj telefon, pa boš razumel.)
Kako naj ravnam, če imam narejenih že nekaj izpitov, status študenta se mi pa izteka?
Mramorji in gospodarsko stanje nam otežujejo delo s statusom študenta, šolo imam pa predvsem za kamuflažo. Pred kom? Pred starši in prijatelji? Ne, temveč je študentski status krinka predvsem pred samim seboj. Odločiti se bom moral in storiti korak naprej.
Zberi vse dokumente o končanem šolanju in vsa in potrdila o opravljenih izpitih in obišči šolo, dve ali tri in se pozanimaj, kakšen je najboljši izplen. Ne zanemari perspektivnih smeri: Varstvo okolja, strojništvo, elektroenergetika ali logistika.
Vpiši se v šolo, obiskuj predavanja, druži se s kolegi in življenje se bo obrnilo v pravo smer.
Avtor bloga se je kot faliran študent zaposlil, falirano študiral ob delu, odprl svoje podjetje in šele potem resno, resno študiral. Za znanje in ne za diplomo.
