Sašo Gorjanc je predavatelj, ki je vedno pripravljen pomagati in išče rešitev, dokler je ne najde. Zaposlen je na Zavodu za gozdove Slovenije kot vodja projekta BEECH POWER, pred tem pa je delal tudi na projektu ECO KARST, ter na Sektorju za morje Inštituta za vode Republike Slovenije (projekti MEDCIS, SUPREME). Deluje v društvu Morigenos in je sodeloval z Društvom za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in BirdLife International pri projektih CEPF (Critical Ecosystems Partnership Fund). Ker si morda slednje najmanj lahko predstavljamo, nam lahko poveste, za kaj pravzaprav gre?
Moje delo je v glavnem naravovarstveno usmerjeno. Kot omenjate, sem sodeloval z različnimi organizacijami, tako nevladnimi kot različnimi strokovnimi institucijami, ki so del javne uprave. Sodelovanje z DOPPS in BirdLife International na CEPF projektu je bila moja prva resnejša služba pred že par leti. CEPF je mednarodna fundacija, ki vlaga v projekte, ki jih vodijo različne civilne organizacije v območjih sveta, ki so najbolj bogata z biodiverziteto in se hkrati še vedno razvijajo. Približno dobra polovica Sredozemlja tudi spada v to kategorijo. Tako smo na DOPPS, skupaj z BirdLife International pripravljali analizo lokalnih območij, ki so najbolj ključna za ohranjanje biodiverzitete in investicijsko strategijo za nadaljnjih 5 let za vlaganja CEPF.
Če ni skrivnost, kaj vam na delovnem mestu trenutno vzame največ časa?
Trenutno, zaradi pandemije, delam od doma, kar mi je super in projekt, ki ga vodim (BEECH POWER) še vedno drvi naprej z nezmanjšano hitrostjo. V zadnjih tednih sem se precej ukvarjal s polletnih poročanjem financ in projektnih rezultatov ter pripravo Strategije za aktivno vključevanje deležnikov v upravljanje s strogo zavarovanimi starodavnimi in prvobitnimi bukovimi gozdovi v Evropi, ki uživajo UNESCO zaščito.
Evropska unija poskuša zmanjšati negativne učinke človeka na evropska morja. S tem namenom implementiramo Okvirno direktivo o morski strategiji (2008/56/EC). Na tem področju ste delovali v okviru projekta MEDCIS. Kakšne so vaše ugotovitve?
Res je. Projekt MEDCIS se je osredotočal na pomoč sredozemskim EU državam članicam pri bolj koordinirani in usklajeni implementaciji Okvirne direktive o morski strategiji. Naslavljanje vseh okoljskih izzivov v morju zahteva mednarodno sodelovanje, ker reševanje teh težav na nacionalnem nivoju zaradi delovanja morskih ekosistemov, ki ne poznajo meja, ne bo imelo učinka. Na žalost za zdaj sredozemske EU države ne sodelujejo in skupne priprave strategij na regionalnih in podregionalnih nivojih ne obstajajo. Sodelovanje na mednarodnem nivoju je bolj pro forma, pri čemer vsaka država poskrbi za svoje interese in zagotovi uskladitev z minimalnimi pogoji, ki jih postavlja EU. Projekti, kot je bil MEDCIS, ki ga trenutno nadaljuje projekt MEDREGION, pomagajo s tem, da pripravijo orodja, metodologije in analize, ki so državam v pomoč pri prenovah strategij in ukrepov, ki bodo, upamo, v prihodnosti bolj usklajeni in učinkoviti.
Sodobne tehnologije, do katerih dostopa lahko vsak posameznik, so omogočile tudi raziskave, kjer dele ali celoto izvajajo prostovoljni amaterski znanstveniki. Na DOPPS-u s pomočjo prostovoljcev tako izvajajo štetje posameznih vrst ptic. Podobnih, uspešnih projektov je še kar nekaj, kajne?
Ja, tako imenovana državljanska znanost (citizen science) je priljubljen način za izvajanje raziskav, saj omogoča zajetje bistveno večjih količin podatkov, vendar pa je treba poudariti tudi, da ni vedno primerna metoda. DOPPS sodeluje pri mednarodni pobudi za zimsko štetje ptic, vsak januar, s katerim se šteje in identificira vrste ptic, ki prezimujejo v državah, kar daje dobre podlage za spremljanje stanja populacij. Podobne raziskave se izvajajo tako v Sloveniji kot po svetu za najrazličnejše namene. Zavod za gozdove, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani in društvo Dinaricum tako vsako poletje organizirajo tudi t. i. Howling, s katerim se izvaja spremljanje populacije volkov v Sloveniji. Potem so še primeri BioBlitza, s katerim se poskuša omejiti razširjanje invazivnih rastlinskih vrst. Društvo Morigenos vsako poletje organizira serijo raziskovalnih taborov, kjer se lahko ljudje preizkusijo v spremljanju stanja delfinov in želv v slovenskem morju in tako prispevajo k ohranjanju teh vrst. Seveda, se pa te metode lahko uporabljajo tudi izven naravovarstvenih voda. NASA recimo objavlja čudovite posnetke vesolja in prosi prostovoljce, da v svojem prostem času pregledujejo te fotografije in jim pomagajo preštevati nebesne objekte in tako zbirajo osnovne podatke za raziskovanje vesolja.
Na programu Varstvo okolja predavate Okoljsko sociologijo. Ena izmed teorij, ki jo pri predmetu obravnavate, je arhitektura izbir. Ta se uporablja za načrtovanje sistemov in storitev, ki naredijo družbeno zaželene izbire lahke, nagrajujoče in preproste. Kaj to pomeni v praksi?
Arhitektura izbir ali teorija drezanja gradi na osnovi, da ljudje nikoli nimamo vseh potrebnih informacij, časa in energije zato, da bi dejansko premislili svoje odločitve in zmeraj sprejeli tiste najboljše zase in za družbo. Zato se z uporabo arhitekture izbir strukturira okolica tako, da ljudje še vedno imajo izbiro, vendar pa je izbira, za katero želimo, da jo izberejo najlažja in najbolj nagrajujoča. Tipičen primer tega so večje živilske trgovine. Če pomislite, vedno, ko stopite v trgovino, je na začetku del posvečen sadju in zelenjavi. To pa zato, ker nas na podzavestni ravni spravi v nabiralsko razmišljanje, ko izbiramo in nabiramo najlepše kose sadja in zelenjave. Tako se nas na podzavestni ravni pripravi na podoben način obnašanja v preostanku trgovine. Zdravila in čistila so običajno nekje v nekem kotu, kamor večina ljudi ne pride, ker te izdelke povezujemo z neljubimi dogodki in opravili in s tem zmanjšamo svojo nakupovalno vnemo. Izdelki, ki jih trgovci želijo prodati, so običajno na policah v višini oči, medtem ko so ostali nekje pri tleh ali visoko nad nami. Nekatere trgovine gredo celo tako daleč, da so tla nekoliko nagnjena proti notranjosti trgovine, tako da gredo vozički lažje v notranjost trgovine, medtem, ko jih polne nekoliko počasneje potiskamo ven in s tem podaljšujemo čas v trgovini in možnost izbire dodatnih izdelkov. To je le nekaj primerov, medtem ko so možnosti za implementacijo teh pristopov tako široki, kot imajo načrtovalci domišljije.
Na zadnji konferenci Izzivi trajnostnega razvoja, ki jo je organizirala B&B Visoka šola za trajnostni razvoj ste govorili o naravi prijaznih podjetij. Sodelovali ste pri kartiranju ekosistemske storitve kraških zavarovanih območij in jih potem skozi participativne delavnice z lokalnimi deležniki uporabili za definicijo možnosti za naložbe v biodiverziteto in nadaljnji razvoj naravi-prijaznih podjetij. So to res dobičkonosna podjetja? Kaj so njihove prednosti?
To so podjetja, kot so organske in sonaravne kmetije do ekoturističnih destinacij. V večini primerov gre za manjša podjetja, katerih dobičkonosnost je odvisna od potrošnikov v okolici in njihovega zavedanja pomena naravnih sestavin in podobno, vendar pa so lahko tudi izjemno dobičkonosna, kot so razni ekoturistični glampingi. Slednji so se vzpostavili recimo v okolici Bleda in v Posočju. Take nastanitve lahko zaračunavajo izjemno visoke cene in so razprodane za celo leto vnaprej. Podoben primer so tudi mnoge gostilne, ki so se usmerile v lokalne sestavine in visoko gastronomsko ponudbo. Tu spet prednjači Posočje, tudi Kras ima izjemno ponudbo.
Njihove prednosti, iz čisto gospodarskega vidika, so predvsem, da v kraških območjih, pa tudi drugje lahko zasedejo še neizkoriščene niše v ponudbi, saj v slovenski družbi, kot tudi pri turističnih gostih, vedno bolj raste okoljsko zavedanje in iskanje izdelkov, nastanitev in izkušenj, ki so do narave prijazne. Taka podjetja so popolnoma v skladu s Strategijo razvoja turizma v Sloveniji, s katero se želimo usmeriti k visokokakovostnemu in butičnemu turizmu, ki bo privabil manjše število ljudi, ki pa bodo tu preživeli več časa in potrošili več denarja.
Zame osebno, ker sem naravovarstvenik, pa glavnih prednosti ne vidim toliko v ekonomski »računici«, kot v trajnostnosti teh rešitev. Za nas in za naravo je izjemno pomembno, da najdemo možnosti, ki nam bodo omogočale zagotavljanje dobrobiti za človeka in hkrati prenehale z nepotrebnimi pritiski na naravo in njenim uničevanjem. Naravi-prijazna podjetja poskušajo najti svoje mesto ravno na tem presečišču.
Sodelujete tudi pri predmetu Sodelovanje javnosti, komuniciranje. Katero področje je tisto, ki bi ga v okviru tega predmeta poudarili kot priložnost za izboljšave v prihodnosti?
Moja predavanja se usmerjajo na uporabo širšega spektra spletnih družabnih omrežij ter organizacijo dogodkov za vključevanje strokovnih javnosti in skupin deležnikov. Pomembno se mi zdi, da začnemo oziroma nadaljujemo z vedno širšim vključevanjem različnih javnosti v odločitve in predvsem v naravovarstvo. Vendar pa se tega velikokrat lotevamo brez jasnih strategij in skrbno načrtovanih dejavnosti. Tu se mi zdi, da bo potrebno še precej izboljšav in sodelovanj z mediatorji, facilitatorji, moderatorji in komunikatorji.
Volunturizem je čedalje bolj priljubljena turistična oblika, pri kateri se popotniki odločijo za prostovoljno delo pri organizaciji izven svoje domovine – namen je, da spoznavajo tujo deželo in naredijo nekaj dobrega. Bi bilo smiselno glede na razmere v svetu definicijo popraviti v smislu spoznavanje druge pokrajine v svoji državi?
Volunturizem je vedno bolj popularen, ampak hkrati se pa pojavlja tudi vedno več vprašanj, če dobrobiti take vrste turizma dejansko odtehtajo slabosti. V veliko primerih gre namreč zato, da pridejo relativno premožni zahodnjaki v tretje države, zato da tam nekaj tednov delajo na relativno osnovnih nalogah, in potem še nekaj tednov uživajo. Medtem ko bi bilo veliko bolj smiselno trud in sredstva vlagati v to, da se lokalno prebivalstvo izobrazi in njih vključi v varovanje okolja in narave, v njihovi okolici. V tem smislu bi bil volunturizem v lastni državi, ali vsaj v bolj neposredni okolici smiseln v vsakem primeru, ne samo glede na trenutne razmere v svetu.
Kaj pa pomeni samostansko okoljevarstvo?
Samostansko okoljevarstvo je ena od oblik posrednega okoljevarstva, kjer je okolje ohranjeno zaradi neke druge neposredne rabe okolja. Samostani si velikokrat lastijo večja posestva, ki jih ali obdelujejo na tradicionalen in naravi prijazen način (npr. kartuzijanski samostan Pleterje), ali pa so obkroženi z naravo, ki je zavarovana, zaradi prisotnosti samostana (npr. polotok Athos v Grčiji z množico pravoslavnih samostanov). Ta vrsta okoljevarstva se seveda ne nanaša samo na samostane, kot take, ampak na kakršna koli območja, za katere ljudje menimo, da so spiritualna ali sveta. Še en tak primer je lahko gora Uluru (včasih poznana kot Ayers Rock) v Avstraliji, ki jo imajo Aborigini za sveto in so na tej podlagi lani končno dosegli, da se prepove plezanje po njej, tako da se človeški pritisk na to okolje zmanjša zaradi tega.
Bodo vaši študenti, prihodnji okoljevarstveniki spreminjali svet na lepše?
Računam na to, da bodo! Prav trenutna kriza nam je jasno pokazala, da so drastične spremembe v vedenju ljudi, držav in gospodarstva mogoče, ne glede na to, kaj okoljevarstveniki poslušamo že desetletja. Prav tako smo bili kar naenkrat sposobni mobilizirati nepredstavljive količine sredstev. Kljub temu da se je svet ustavil le za en mesec, so učinki na okolje že vidni. Ko premagamo trenutno zdravstveno krizo, imamo okoljevarstveniki pomembno nalogo, da nadaljujemo boj proti svetovnim okoljskim težavam, da preprečimo še bistveno večji kolaps sistema.
Velika Britanija vam je blizu – tam ste diplomirali iz okoljskih znanosti in magistrirali na Oxfordu iz biodiverzitete, naravovarstva in menedžmenta. Nekdo mi je prišepnil, da se ponovno - začasno vračate. To drži?
Za zdaj ni še nič »gotovo«. Trenutno še raziskujem možnosti za doktorate na različnih britanskih univerzah. Sem pa tip človeka, ki težko živi samo z Načrtoma A in B, tako da moram imeti več želez ognju, da se lahko dobro počutim. Tako da si pripravljam teren za to, da bom imel več različnih možnosti, potem pa bomo videli, kaj se bo pokazalo kot najboljša možnost.