Študijska praksa v tujini je odlična izkušnja in neponovljivo doživetje.

Študent strojništva, Jakob Urbančič je na Malti opravil 11 tednov praktičnega usposabljanja ob subvenciji Erasmus+. Študijsko mobilnost za namen praktičnega usposabljanja je opravil v podjetju Actavis Ltd, kjer je pridobil koristne delovne izkušnje in veliko novih poznanstev. Nad izkušnjo je navdušen.

O programu Erasmus sem slišal že toliko lepih stvari, da sem si ob prejemu sporočila šole takoj rekel: »To moram poskusiti!« (Kdo pa si ne bi želel podaljšati poletja za 2 meseca?) Kdaj pa? Nič več mi ni bilo žal, da sem zaposlen (le) za določen čas! Takoj sem preveril vreme – Malta: zrak 25, morje 24 °C. O ja, to je to, vendar – gre za prakso in ne za študij s subvencijo Erasmus ... Čisto noro! OK, jutri moram v referat, v službi se bom pa že nekaj zmenil. V referatu sem Klemena kar neposredno vprašal, kakšna je realna možnost, da oktobra pristanem na Malti. Malo se je nasmehnil in dejal, da so možnosti velike.

Navezali smo stik z agencijo, preko katere je mobilnost potekala. Delodajalca in bivanje bi si lahko poiskal tudi sam, vedar sem zaradi pomanjkanja časa raje izbral to pot. Enako priporočam tudi drugim, ki se bodo pozneje odločili za Erasmus+ (cena in izvedba sta odlični). Pri agenciji so mi poiskali primerno delovno mesto, nastanitev, organizirali prevoz z/na letališče in seveda so mi bili vseskozi na voljo za različne informacije. Za priznavanje praktičnega dela v enem letniku študija je treba opraviti 400 ur, zato smo se dogovorili, da bo praksa potekala 11 tednov. Uredili smo vse potrebne papirje in 2. 10. 2016 sem odletel z deževno-turobnih 18 na sončno-soparnih 30 stopinj Celzija. Najcenejša pot na Malto je iz Trevisa, kjer nizkocenovnik Ryanair trikrat tedensko organizira let po zelo ugodni ceni. Let traja 2 uri. Luqa je majhno in urejeno letališče, tako da se hitro znajdeš. Na dogovorjenem mestu me je že čakal voznik, kar je res zelo priročno. Avtobusi sicer vozijo z letališča v mesto vsako uro, ampak so v turistični sezoni zelo natrpani. Poleg tega pa te avtobus ne odloži pred vrati apartmaja (mislim, da bi potreboval kar nekaj časa, da bi našel pravi naslov, saj hišnih številk skorajda ne poznajo). Stanovanje je v predelu otoka, imenovanem Qormi. V stanovanju sem sprva živel z dvema cimrama (Poljakinjo in Kazahstanko) in enim nenavadnim Francozom. Z dekletoma smo se zelo dobro ujeli in obdržali stike. V popoldanskih urah smo se iz preventive pred dolgčasom večkrat odpravili raziskovat otok. Med tednom smo si večinoma ogledovali arhitekturo oziroma muzeje. Malta ima zelo bogato kulturno dediščino. Že sam ogled mogočne arhitekture (sama skala) glavnega mesta Valletta te prijetno preseneti. Med vikendi pa smo si privoščili celodnevne izlete v slogu: »Smisel življenja je ležanje na plaži …«

Malta je bila zaradi svojega ključnega strateškega položaja sredi Sredozemskega morja v vsej svoji zgodovini križišče zelo različnih kultur. Vse do leta 1964 je bila angleška kolonija, kar se pozna še danes. Uradna sta dva jezika, malteščina in angleščina. Angleško govori velika večina, tudi starejši (za to si, takoj ko slišiš pogovor med domačini, zelo hvaležen), tako s sporazumevanjem ni bilo nobenih težav. Od Angležev so prevzeli tudi nekaj kulinarike ter vožnjo po napačni strani ceste. Angležev je na otoku zares veliko, sploh v turistični sezoni, kar nekaj pa je tudi upokojencev, ki se preselijo na Malto. Hrana je tukaj predvsem italijansko-angleška, ampak žal večinoma zelo nekakovostna in neokusna. Seveda se občuti, da nimajo samozadostnega poljedelstva in je treba skoraj vso hrano uvoziti. Njihova specialiteta je zajčja obara, v jutranjem času pa se ne moreš izogniti pogledu na vsaj enega Angleža, ki na terasi lokala čisto prevzet baše stari dobri full english breakfast.

Že v prvih dneh ti postane jasno, da je tukajšnja mentaliteta popolnoma drugačna kot v nekoliko bolj razvitih državah EU. Zelo očitno je, da se domačinom, razen na cesti, ne mudi nikamor (promet je klasično sredozemski). Opazi se tudi, da ekološka osveščenost ni njihova prva skrb (mislim, da ni niti v top 20). Večja mesta so dokaj urejena in čista, ko pa se zapelješ nekoliko ven, je slika popolnoma drugačna. Smeti so vsepovsod, ločujejo pa jih le na letališču. Promet na Malti je katastrofalen! Ne samo da vozijo po napačni strani, zaskrbljujoč je tudi podatek, da je na otoku s populacijo 450.000 ljudi več kot 346.000 vozil. Za primerjavo si lahko predstavljate vsem dobro poznani otok Krk. No, Malta ja manjša za skoraj 100 km2. Seveda prevladujejo avtomobili starejših generacij, tako da je ob jutranjih konicah zrak precej onesnažen. Ni prav prijetno čakati na avtobusni postaji z napol izgorelim dizlom v pljučih. Zanimivo je, da je v prometu zelo malo motoristov oziroma mopedistov. Glede na vremenske razmere in kratke razdalje bi jih pričakoval veliko več, ampak očitno, če ni avto, ne šteje. Za pešce je v prometu zelo slabo poskrbljeno. Zelo malo je urejenih prehodov in pločnikov. Poleg tega pa seveda prvih 14 dni ob prečkanju ceste gledaš v napačno stran (kar zna biti precej adrenalinski šport). Pred odhodom na otok sem še nekaj razmišljal o nakupu kolesa za te slabe 3 mesece, vendar te ceste res niso namenjene kolesarjem. Večinoma so zelo ozke, vozniki pa precej nori in egoistični, urejenih kolesarskih stez ni, tako da se moraš zadovoljiti z javnim prevozom. Linije javnega prevoza so zadovoljivo razvejane po otoku, večina krajev je dostopnih brez večkratnih prestopanj. Bolj problematična je točnost avtobusov. V jutranjih urah je nesmiselno gledati vozni red. Postaviš se na avtobusno postajo in čakaš. Vozniku moraš z dvignjeno roko nakazati, da se želiš peljati, če ti šofer pomaha nazaj, pa se lahko mirno usedeš in čakaš naslednjega. To se dogaja večinoma zjutraj v okolici večjih mest ter ob petkih in sobotah zvečer na relaciji Valletta–Sliema, saj gre skoraj vsa mladina v Paceville. Nočno življenje na Malti je precej pestro. Glavno središče dogajanja je prej omenjeni predel otoka, kjer se nahajajo vsi nočni klubi. Zaradi velikega števila študentov je zagotovljena zabava vsak dan v tednu. Ob torkih smo imeli celo organizirane Erasmus zabave, to je bilo odlično za spoznavanje novih ljudi dobesedno s celega sveta. Če se boste kdaj v nedeljo sprehajali po otoku, boste zagotovo presenečeni nad polnimi lokali domačinov (po zakonu lahko točijo alkohol že 17-letnikom) ter količino alkohola na mizah. Ob nedeljah imajo oni svoj dan in pika (tudi vse trgovine so zaprte).

Prakso sem opravljal v podjetju Actavis. To je globalno farmacevtsko podjetje, ustanovljeno leta 1984 v Illinois, ZDA. Trenutno sta glavna sedeža podjetja v Dublinu in New Jerseyju, proizvodnja pa je raztresena po 40 državah sveta. Od stanovanja do službe sem rabil nekje 20 min hoje in 1–2 uri avtobusa, odvisno od prometa (in prvi teden tudi od tega, ali sem stal na pravi postaji). Prvi dan sem šel v podjetje skupaj s predstavnico agencije Easy bridge job, tako smo se z mentorjem dogovorili o vseh podrobnostih dela. Že ob vstopu v recepcijo hitro opaziš, da je v farmaciji dovolj denarja. Celotno poslopje je zelo lepo urejeno in zaradi standardov vedno čisto (čistilke delajo 24/7). Delal sem na tehnološkem oddelku, v prijetnem vzdušju kolektiva 12 sodelavcev. Načeloma je bilo moje delo dodelava, predelava in preverjanje risb v programu AutoCAD. Delal sem na risbah novega, modernega in tehnološko dovršenega skladišča, imenovanega B15. Posodabljal sem tako mehanske (požarni škropilniki) kot elektro sisteme (požarni senzorji, razsvetljava, varnostni sistemi ipd.). Da pa delo ne bi bilo preveč pisarniško in monotono, sem se z zaposlenimi na oddelku vzdrževanja dogovoril, da se jim lahko pridružim pri nujnih vzdrževalnih delih. Zaradi strogih standardov in pogojev za proizvodnjo zdravil je potreben stalen nadzor temperature, vlage ter pritiska v proizvodnjih prostorih. Veliko dela je torej s samo senzoriko in preventivnim vzdrževanjem. Na terenu sem pridobil večino novih izkušenj, saj sem delal na projektih oziroma sistemih, ki jih prej nisem poznal. Presenečen sem bil nad vsesplošnim znanjem Paula (sodelavca, s katerim sem delal večino časa), saj obvlada tako mehatroniko, elektrotehniko in strojništvo kot programiranje. Predvsem pa me je veselilo, da si je pri vsakem mojem vprašanju vzel čas in mi problem v celoti dodobra razložil. Na mojo srečo se je v obdobju moje mobilnosti prenavljalo pisarne uprave. Ob zaupanju mentorja sem v celoti (meritev, naročanje materiala, nadzor podizvajalcev) izpeljal nekaj manjših projektov, kar je bila tudi svojevrstna nova izkušnja.

Vse hitreje se je bližal čas odhoda, človek se ravno navadi na novo okolje, pa že mora iti. Zadnji teden je bil zelo naporen, saj so se poslovilne zabave vrstile druga za drugo. Žal je vsega lepega enkrat konec in tako je tudi teh 11 tednov minilo hitreje kot 1 mesec. Ob koncu se je bilo res težko ločiti od vseh novih prijateljev, dvema celo tako, da sta kar takoj prileteli z mano v Slovenijo na kratek obisk.

Iskreno se zahvaljujem šoli za to ponujeno priložnost ter za vse pridobljeno znanje in življenjske izkušnje. Kam pa naslednje leto?