Končujete svoje stavke s »saj veš«, »a ne …«, »in … ja«? Ponavljate »pač«, kadar ne veste, kaj reči? Se vam dogaja, da ne znate povedati, kar mislite, zato pustite sogovornika, da pove namesto vas, na koncu pa zgolj prikimate in rečete: »To, ja!« Kljub temu verjetno tudi vas zgornji opis spominja na jamskega človeka, ki se je pogovarjal s kombiniranjem kretenj, govorice telesa in posameznih neartikuliranih glasov. Se vračamo v prazgodovino?

Posledice pomanjkanja besednega zaklada so resne. Posameznik, ki zna uporabljati veliko število besed v različnih okoliščinah in se znotraj svojega besednega zaklada dobro znajde, zna predvsem jasno posredovati svoje misli, točno ve, kaj je želel povedati, in je s povedanim zadovoljen. Zato je uspešnejši na razgovoru za službo, lažje odgovarja na izpitna vprašanja in opravlja študijske obveznosti z boljšimi ocenami. Zna tudi postavljati vprašanja in natančno izvedeti, kar ga zanima. Tako se mu manjkrat zgodi krivica. Kdor je z besedami okornejši, posledice svojega neuspeha pogosto pripiše svojemu sogovorniku, zvezam, smoli in podobno.

Vsaka težava ima tudi rešitve.

• Na vseh stopnjah izobraževanja so nas učili, da je treba veliko brati, vendar se bojim, da je tistega, ki ne mara sedeti ob knjigah, to bolj odvrnilo kot prepričalo. Dodajmo, da je dobro brati kar koli, tudi stripe, recepte, športne novice … karkoli. Tudi podnapisi so boljši kot nič.
• Če besede ne razumemo, preverimo njen pomen ali vprašajmo govornika, kaj je mislil. Pomen besed preverimo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je dostopen na vseh pametnih napravah.
• Rešujmo križanke in druge besedne igre. Pomagajmo si s spletom, slovarji in priročniki. V križankah je precej nesmislov, vendar je končni rezultat presenetljiv. Poskrbimo za svoje možgane.
• Kadar kaj pišemo, se potrudimo in uporabimo čim manj sopomenk. Na spletnem mestu Fran lahko hkrati iščemo po več dostopnih slovarjih, pomagamo pa si lahko tudi z opisi pojmov, ki jih vsebujejo posamezni slovarski sestavki.
• Več govorimo. Drznimo se dvigniti roko in vprašati kaj na roditeljskem sestanku, zboru stanovalcev ipd. Seveda se bo glas zatresel, bomo zajecljali, se bomo zmotili, nam bo zmanjkalo besed. Prvič, drugič, tretjič pa verjetno ne več. Kdor si upa povedati svoje mnenje, postane v svoji sredini bolj spoštovan.
• Stopimo iz anonimnosti. Napišimo pismo bralcev, komentirajmo objave (v primernem slogu in kulturno) in prevzemimo odgovornost za svoje besede.

Precej me pogreje, ko ljudje rečejo: »Tak sem in ne bom se spremenil.« Prvič, vsi se spreminjamo; drugič, zakaj se ne bi spremenil, če je to koristno zate? Spreminjanje komunikacijske spretnosti je nujno za napredovanje na vseh področjih življenja.