Kontakt

 

Nekateri na vlak pomislijo, samo ko veter skozi noč prinese odmev žvižga ali ko čakajo pred spuščenimi zapornicami prehoda čez železniško progo. Drugim vožnja z vlakom predstavlja vsakodnevno rutino. Ko zjutraj pripelje na postajo, v množici poiščejo svoj sedež, striček na postaji pomaha z loparčkom, vlak se premakne, sprevodnica preščipne vozovnico, ljudje berejo, spijo, opazujejo pokrajino in mimogrede so na cilju. Zdi se, da vlak pelje kar sam.

Samo radovedni otroci v prvem vagonu z občudovanjem pogledujejo proti strojevodji in zapletenem sistemu gumbov in lučk v lokomotivi.  Na osebje, ki skrbi, da železniški promet poteka varno in po voznem redu, običajno pomislimo šele, ko se ob zamudi vlaka nervozno prestopamo in iščemo krivca za to, da bomo najverjetneje zamudili na cilj. Kdor pa živi ob železniški progi, se še kako dobro zaveda, da poleg potniškega prometa po naših tirih vsak dan drdra tone in tone tovora. (Ob omembi tovornega prometa v zadnjem času pomislimo na vprašanje drugega tira, ki pa ga bomo tokrat pustili na stranskem tiru. Prav tako bomo o prostoru za izboljšave naše železniške infrastrukture kdaj drugič.)

Železna cesta je del našega vsakdana že iz časa, ko ji je dobrodošlico izrekel naš Prešeren. Statistično gledano je prevoz po železnici varna oblika prometa. (Negativno izstopajo le podatki o mrtvih in hudo poškodovanih pri nivojskih prehodih proge. V letu 2014 se pri prečkanju železniške proge zgodilo 9 nesreč, v letu 2015 pa 12, zato se kot udeleženci v prometu spomnimo tečaja cestnoprometnih predpisov in dosledno upoštevajmo pravila za prečkanje železniške proge.) Hude nesreče so redke, ko pa se zgodijo, imajo katastrofalne posledice, saj so vlaki, ki vozijo po slovenski javni železniški infrastrukturi, lahko dolgi do 700 m, tehtajo do 1.500 ton in so sestavljeni tudi iz več kot dvajsetih vagonov. Ne samo da so ogroženi življenja in okolje, povzročena gospodarska škoda se meri v vrtoglavih zneskih. Zato je varnost pri upravljanju železniškega prometa glavna prioriteta.

V železniškem prometu so poleg strojevodij in sprevodnikov, na katere najbrž vsi najprej pomislimo, zaposleni še številni drugi izvršilni železniški delavci, ki opravljajo dela, pomembna za zagotavljanje varnosti. Usposabljanje in redno izpopolnjevanje njihove strokovne usposobljenosti je obvezno in strogo regulirano in velja tako za tiste, ki delajo na javni železniški infrastrukturi, kot za tiste, ki vozijo tirna vozila in opravljajo premike na industrijskih tirih velikih podjetij. Veste, kaj delajo npr. premikač, kretnik, odjavnik, preglednik vagonov, progovni čuvaj, vzdrževalec proge, objektov in opreme proge, vzdrževalec signalno-varnostnih naprav? Znanje ljudi, na katere med vožnjo z vlakom nikoli ne pomislimo, je gonilo dobro utečenega sistema, ki skrbi, da ljudje in tovor varno potujejo po naših železnicah. Odgovornost ni majhna.

Potujoča 700-metrska železna zverina konec koncev ni mačji kašelj.

Avtor: Špela Bedene

Oznake: Usposabljanje usposabljanje strojevodij železnica
Dobimo se na družbenih omrežjih